Oktobrska stoletnica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 28. oktober 2017 / 12:34

Mineva sto let od oktobrske revolucije. Ob tem smo priča svojevrstnemu paradoksu: tej stoletnici namenjajo veliko pozornost na Zahodu, v nekdanjih komunističnih državah pa ne vejo, kaj bi z njo …

Zgrešeni eksperiment

Preberimo, kar je o oktobrski revoluciji in njenih posledicah napisal britanski zgodovinar Orlando Figes. »Eksperiment je bil strahotno zgrešen, ne toliko zaradi zlobe njegovih voditeljev, ki so jih v začetku večinoma vodili najvišji ideali, temveč zato, ker teh idealov ni bilo mogoče doseči. Nekateri utegnejo reči, da Rusija leta 1917 ni bila dovolj razvita za socializem, za to, da bi ga razvijala samostojno, brez podpore naprednejših industrijskih družb. Po njihovem sta Rusijo na pot stalinizma usmerili zaostalost in mednarodna izolacija, ne pa logika novega sistema. To je nedvomno vsaj deloma res. Nihče od boljševikov iz leta 1917 ni pričakoval, da bo sovjetska Rusija ostala sama – še manj pa so verjeli, da bo lahko sama preživela. Oktobrski prevzem oblasti so upravičevali s pričakovanjem, da bo kot iskra zanetil plamen socialistične revolucije po vsej Evropi in morda tudi v celotnem kolonialnem svetu. Ko do svetovne revolucije ni prišlo, so mislili, da se morajo nujno oprijeti strategije, ki je, čeprav predvsem iz obrambnih razlogov, postavljala industrializacijo nad vse drugo. Ker pa je sovjetski model vsepovsod povzročil enake katastrofe – čeprav so ga uvajali v različnih krajevno prilagojenih oblikah in v različnih delih sveta, od Kitajske do Vzhodne Evrope, Podsaharske Afrike in Kube – lahko sklepamo, da je njegov temeljni problem prej v načelih kot v okoliščinah. Država, naj bo še tako velika, ne more narediti ljudi enakih med seboj ali doseči, da bodo postali boljši. Vse, kar lahko stori, je, da ravna z vsemi svojimi državljani enako, in skrbi, da je njihovo svobodno delovanje usmerjeno k splošnemu dobremu. Po stoletju, ki sta ga obvladovala totalitarna dvojčka komunizem in fašizem, lahko samo upamo, da je človeštvo ta nauk sprejelo. Ko vstopamo v 21. stoletje, moramo poskušati okrepiti našo demokracijo, da bo tako vir svobode kot družbene pravičnosti, sicer jo bodo prikrajšani in razočarani ponovno zavrgli. Nikakor namreč ne moremo samoumevno sklepati, da bodo poskušale civilne družbe v deželah nekdanjega sovjetskega bloka posnemati demokratični model. Zdaj ni čas za liberalno-demokratični triumfalizem, s katerim so se marsikje na Zahodu odzvali na zlom Sovjetske zveze. Lahko pričakujemo, da se bodo reformirani (in ne tako zelo reformirani) komunisti odlično odrezali na volitvah – da bodo celo dosegli večino in prišli na oblast kot demokratično izvoljena stranka – če bo množica navadnih ljudi ostala odtujena od političnega sistema in se bodo počutili prikrajšane za pridobitve porajajočega se kapitalizma. Še bolj zaskrbljujoče je, da je začel avtoritarni nacionalizem polniti praznino, ki jo je zapustil zlom komunizma, in da je tega v nekem smislu ponovno izumil, in to ne samo zato, ker so današnji nacionalisti večinoma reformirani komunisti, temveč tudi zato, ker njihova nasilna retorika z neprestanim pozivanjem k redu in disciplini, jezno obsojanje neenakosti, ki jih povzroča rast kapitalizma, ter ksenofobno odklanjanje vsega zahodnega, sami po sebi izvirajo iz boljševiške tradicije. Duhovi leta 1917 še vedno ne počivajo v miru.« (Vir: Orlando Figes, Tragedija ljudstva, 2013, str. 825–826)

Kitajska verzija komunizma

Na Kitajskem so duhovi iz leta 1917 še vedno na oblasti, v Pekingu je bil 19. kongres kitajske KP. Na njem je predsednik Ši Džinping, ki je govoril kar tri ure in pol, izjavil: »Socializem s kitajskimi značilnostmi je stopil v novo prelomno obdobje, v katerem bomo združili vse Kitajce in etnične manjšine v izgradnji zmerno razvite družbe.« Hkrati je napovedal, da bo Kitajska do leta 2049, ob stoletnici prihoda komunistov na oblast, ne le ena od najmočnejših, ampak tudi ena najbolj razvitih držav na svetu.

Padec spolnega plenilca

Ameriška filmska akademija, ki podeljuje oskarje, je razložila izključitev svojega člana, producenta Harveyja Weinsteina, ki ga številne igralke obtožujejo spolnih napadov. V izjavi je sporočila, da ga je odbor iz akademije izključil ne samo zato, »da bi se ločili od nekoga, ki si ne zasluži spoštovanja svojih kolegov, ampak tudi, da bi poslali sporočilo, da je obdobja namernega ignoriranja in sramotne sokrivde pri spolnem plenilstvu in nadlegovanju na delovnem mestu v naši industriji konec«. Več kot dvajset se jih je že oglasilo, med njimi zvezdnice Mira Sorvino, Rosanna Arquette, Gwyneth Paltrow, Angelina Jolie in Lea Seydoux. Weinsteinova je žrtve zvabil v hotelsko sobo, kjer se je pred njimi pojavil v kopalnem plašču ali že gol, jim razkazoval svoje vstalo meso, jim predlagal »masažo«, še najraje pa je videl, da ga gledajo med tuširanjem in masturbiranjem …