Izlet po zahodni Srbiji (3)

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Izleti GG / torek, 24. oktober 2017 / 11:21

Naša naslednja postaja je bilo naselje Sirogojno, kjer je muzej na prostem. V muzeju so postavljene tipične hiše iz teh krajev. V naselju, ki so ga postavili na prisojno stran hriba, je v hišah s kvadratnim tlorisom živelo do petdeset ljudi. Vsi so bili iz ene družine. Na sredini je bila največja in glavna hiša imenovana magaza. V njej sta živela oče in mama družine. Sestavljena je bila iz dveh delov – spodnji je bil zidan in je služil za shrambo, zgornji je imel po navadi dva prostora, kuhinjo, v kateri je bila tudi jedilnica, in spalni del. V tej hiši so se dogajale glavne aktivnosti družine, tu so kuhali, obedovali, za shranjevanje pripravljali poljske pridelke, ženske so pletle topla oblačila. Hiše so imele strme strehe, ker je bilo v teh krajih včasih tudi do dva metra snega. Na strehah so bile zračne odprtine, imenovane badže, ki so služile za kroženje zraka. V hiši so bila namreč odprta kurišča in dim se je moral čim prej odvaliti iz hiše. Otroci z družinami so živeli v manjših hiškah, imenovanih vajat, ki so bile razporejene okrog glavne hiše. Ob njih je še precej drugih stavb, kot so mlekarna, kokošnjak, sušilnik koruze in drugi.

Zatem smo se odpeljali na planino Tara, kjer smo si najprej ogledali reverzibilno jezero Zaovine. V to jezero črpajo vodo iz nižje ležečega in večjega jezera Peručac, ko elektrarna proizvede več elektrike, kot je treba. Ko je povpraševanje večje od proizvodnje, vodo spuščajo v dolino in s tem nadomestijo primanjkljaj.

V bližini jezera je tudi naravni gozd s smreko omoriko ali pančičevo smreko. Omorika je iglavec iz družine borovk, ki se naravno množijo samo v teh krajih. Drevo je leta 1832 odkril botanik Pančič, po katerem se tudi imenuje. Drevo zraste do trideset metrov visoko, obseg debla pa lahko doseže 1,2 metra. Krošnja drevesa je piramidasta, veje pa so kratke in pri vrhu obrnjene navzgor, v sredini so ravne, v spodnjem delu pa so povešene z navzgor obrnjenimi konicami. Deblo je ravno in prekrito s temnorjavim lubjem.

Po ogledu smo se spustili na jezero Peručac, kjer smo se vkrcali na splav, s katerim so nas peljali po jezeru. Vožnja s splavom, kosilo, in glasba na splavu so bili vrhunec dneva. Ob tem se človek enostavno sprosti in uživa. In tudi zaplesali in zapeli smo nekaj pesmi, ki jih poznamo še iz naše skupne domovine.

Po vožnji z ladjo nam je naš vodnik Miloš pokazal še najkrajšo reko v Srbiji, Vrelo, ki je dolga toliko metrov, kot ima letno dni, torej 365. Obiskali smo še lepo ohranjen srednjeveški samostan Rača, v katerem so menihi prepisovali knjige.

Zadnji ogled tega dne je bila destilarna žganih pijač z imenom Klekovača. Pijačo pripravljajo iz sliv in ji dodajo še brin, vse skupaj potem za nekaj časa shranijo v hrastove sode. Pravijo, da v majhnih količinah uredi prebavo, v večjih pa je seveda ravno obratno. (Se nadaljuje)