Sto let od rojstva Stanka Koširja

Stanko Košir je bil zapisovalec domačega narečja in zbiratelj ljudskega izročila Srednjega Vrha in Gozda - Martuljka. Od leta 1994 naprej je zbrano gradivo večinoma v samozaložbi objavil v petnajstih knjigah.

Letos mineva natanko sto let od rojstva Stanka Koširja, neutrudnega zapisovalca domačega narečja in zbiratelja ljudskega izročila iz Gozda - Martuljka oziroma Rut, kot kraju rečejo domačini. Rodil se je 3. maja 1917, umrl pa pred tremi leti, oktobra leta 2014. Ob stoti obletnici njegovega rojstva so v knjižnici v Kranjski Gori pripravili razstavo, ki predstavlja njegovo življenje in delo.

Pisati je začel, ker se z raziskovanjem izjemne kulturne dediščine kraja takrat nihče ni poglobljeno ukvarjal, njega pa sta zanimala zgodovina in predvsem ohranjanje bogatega narečnega govora. V njegovih knjigah, posvečenih domačemu kraju, so anekdote in misli prednikov, zapisi o oblačenju, kulinariki, prehranjevanju, vzgoji otrok nekdaj in podobno, lahko preberemo na panojih, razstavljenih v preddverju kranjskogorske knjižnice.

V prvi knjigi z naslovom Rutarška pomnenja je strnil kroniko obeh vasi. Drugo, Pod Pečkami, kjer sem odraščal, je zapisal v narečju in dodal prevod. Nato je izdal Slovar rutarške in srenške govorice in njegove dopolnitve ... Skupaj je objavil tri slovarje; zadnji z dopolnitvami zajema več kot devet tisoč narečnih besed. Veliko bogastvo je zapustil tudi v zgodbah, ki opisujejo nekdanje življenje v Rutah. Dotikajo se vsakdanjega in prazničnega življenja, so hudomušne in poučne. Zapisane so v narečju in preveden v knjižni jezik, dvema je dodan tudi zvočni zapis.

Za delo na področju zbiranja ljudskega izročila Gozda - Martuljka in Srednjega Vrha ter skrb za ohranitev domačega narečja je Slovensko etnološko društvo Stanku Koširju leta 2012 podelilo stanovsko priznanje – Murkovo listino, leta 2007 pa je postal prvi častni občan Kranjske Gore.

Ko se je upokojil, se je za dodaten zaslužek lotil oblikovanja lesa, spominkov, ki so jih prodajali na Vršiču, za svojo dušo pa še korenin. Veselje do obdelovanja lesa ga je napeljalo, da je izdelal miniature orodja in naprav za predelavo volne in lanu; od lani so na ogled v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori.

Kot pravi dr. Rozina Švent, avtorica dela besedil za razstavo, Stanku Koširju sicer ni bilo usojeno, da bi dočakal okrogli jubilej, a za njim so ostale njegove knjige, ki pripovedujejo zgodbe iz nekdanjih dni. »Samo v teh treh letih, odkar se je fizično poslovil od nas, se je marsikaj spremenilo – žal na slabše. Iz vasi je skorajda izginil star rutarški dialekt, izginjajo stare kamnite hiše; prav letos so podrli še zadnje ostanke Stankove rojstne hiše in jo zravnali z zemljo. Nekdanji tihi raj pod Martuljkovo skupino se je spremenil v hrupno zabavišče.«

Stanko Košir pa nam ostaja tudi za vzor, kako se je treba boriti s tegobami vsakdanjega življenja, z boleznijo in usihanjem življenjskih moči, še dodaja. »Bil je skromen človek, brez visoke izobrazbe, a se je zavedal pomena dela, ki ga je opravljal zlasti v času, ko se je upokojil. Bil je neusahljiv vir raznih pripovedi in mednje je pogosto pridal še košček sovje starčevske modrosti. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: skozi življenje je treba stopati pokončno, vztrajno, z odprtimi očmi in pozorno poslušati – svoje srce, naravo okoli sebe.«

Razstavo so pripravile Nataša Kokošinek (Občinska knjižnica Jesenice), Zdenka Torkar Tahir (Gornjesavski muzej Jesenice), Tatjana Dolžan Eržen (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Rozina Švent, ki je sooblikovala besedila.