Evropi pisal, da Kalifornija ni otok

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. oktober 2017 / 10:06

Novembra bo minilo tristo let od smrti v Kamni Gorici rojenega jezuita Marka Antona Kappusa, ki je pet desetletij preživel kot misijonar med Indijanci v novem svetu.

»S svojimi Indijanci živim kar dobro, in potem ko sem se jih zdaj že navadil, sam na zgornji ali stari svet skoraj tako pozabil, da se mi zdi kot stvar, o kateri se mi je pred davnimi časi le sanjalo; k temu nemalo prispeva velika razlika med enim in drugim svetom,« je v pismu bratu Janezu na Kranjsko napisal jezuit Marko Anton Kappus, rojen leta 1657 v Kamni Gorici. Od leta 1699 do smrti leta 1717 deloval med Indijanci na severozahodu Mehike in velja za prvega misijonar s slovenskega ozemlja v Novem svetu. Letos se spominjamo tristote obletnice njegove smrti.

Pripadal je premožni in ugledni rodbini, ki je posedovala železarsko topilnico in rudnik železa, pomembna pa je bila tudi v družbenem in kulturnem življenju na Kranjskem, je na okrogli mizi, ki so jo ob obletnici njegove smrti pripravili v Radovljici, povedala Kaja Beton, urednica zbornika Vigenjc, v katerem je bila predstavljena rodbina Kappus.

Leta 1687 je odšel v »indijske misijone«, to je v Ameriko, najprej v Ciudad de Mexico in nato v Sonoro, kjer je do smrti deloval skoraj izključno med ljudstvom Opata.

»Vsi Indijanci, ki so mi podrejeni, so krščeni in hodijo naokrog oblečeni, ampak moji sosedje, ki živijo proti zahodu, pa so vsi pogani in govorijo najtežji jezik, kar jih je v Indijah, da, celo na vsem svetu, zakaj njihovo govorjenje je, kakor bi stalno kašljali in bi se hoteli izkašljati,« je zapisano v enem od njegovih ohranjenih pisem, ki ga je aprila leta 1689 pisal svoji teti Frančiški Adelmann, tedaj opatinji samostana v Škofji Loki. »To ljudstvo je imenovano Seri in Tapoke, živijo brez vedenja o našem Stvarniku, niti ne molijo kakšnega malika, sploh nič ne delajo, ne obdelujejo polj, živijo v najbolj nerodovitni pokrajini, njihovo življenje se skoraj v ničemer ne razlikuje od živali, vendar pa so zelo prijazni, ne naredijo nobenega zla mojim Indijancem, med katerimi preživijo najboljši del leta; pred štirinajstimi dnevi smo jim dali kos zemlje, saj želijo ostati med nami, sprejeti pravo vero in biti krščeni.«

Kappusova pisma je na nedavni okrogli mizi, ki jo je ob obletnici njegove smrti pripravilo kulturno društvo La Casa de Kamna, prebirala in interpretirala profesorica Maja Šabec z ljubljanske filozofske fakultete. Domačim, je povedala dr. Maja Šabec, je pisal v nemščini, bratom jezuitom v latinščini, doma so se verjetno pogovarjali v slovenščini, v misijonu pa se je sporazumeval v španščini, ob tem, da se je naučil tudi jezikov tamkajšnjih domorodcev.

Kot v zgibanki, ki so jo pripravili pred desetimi leti ob 350. obletnici Kappusovega rojstva, ugotavlja zgodovinar Tomaž Nabergoj iz Narodnega muzeja Slovenije, je misijonar Kappus zapustil razmeroma veliko dokumentarnega gradiva, ki se je ohranilo večinoma v tujih arhivih in knjižnicah, posebno v Mehiki, ZDA in Italiji, nekaj malega pa tudi v Sloveniji. Doslej vemo za 59 ali 50 dokumentov, ki ji je Kappus napisal v španščini, latinščini oziroma nemščini; od teh je 44 ohranjenih v celoti, 15 ali 16 pa le omenjenih ali delno citiranih, še navaja Nabergoj.

Najbolj izstopajoče med pošto, ki jo je Kappus iz novega sveta poslal v Evropo, pa je prav gotovo pismo, ki ga je leta 1707 poslal na Dunaj. Pismu je bil namreč priložen zemljevid Kalifornije, ki ga je izdelal njegov sodelavec, tirolski jezuit E. F. Kino. Kino je v več raziskovalnih odpravah dokazal, da je Baja California polotok in ne otok, kot so mislili dotlej, Kappus pa je bil prvi, ki je o tem odkritju poslal poročilo v Srednjo Evropo. »Kinov zemljevid Sonore in Kalifornijskega zaliva iz leta 1701, posvečen Kappusu, ki ga je slednji poslal na Dunaj, je bil namreč leta 1707 skupaj s Kappusovim pismom objavljen v neki nemški reviji v Hamburgu in Leipzigu,« še pojasnjuje Nabergoj.

Marko Anton Kappus je umrl 30. novembra leta 1717, okoliščine njegove smrti pa niso znane.