Reševanje zamer

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:53

Potem ko smo si priznali, da z zamero vzdržujemo prekinjen odnos, se moramo notranje odločiti, da bomo sami sebi dali darilo in stopili na pot uničenja ali vsaj zmanjšanja zamere do človeka, ki nam je storil krivico. Pomaga nam, če vemo, da nam je ta človek dal največ, kar je zmogel in znal. Vendar to ne zmanjša naše notranje bolečine – to so občutki nepoštenosti, izigranosti, zapostavljenosti, občutki drugorazrednosti, osramočenosti, ponižanja, pozabljenosti … Zato je prvi in nujni korak pri zmanjševanju zamer podoživetje, ogled od blizu, soočenje s svojim razbolelim notranjim stanjem, ki ga povzročajo opisana občutja. Recimo temu obžalovanje. Sami pred sabo obžalujmo, da smo bili deležni krivice, ki se nam je zgodila. Brez tega koraka naslednji koraki ne bodo imeli učinka. Ne bežimo pred temi bolečimi notranjimi občutki. So del nas in sami od sebe nas ne bodo zapustili. Živeli bodo še naprej v nas, nas grenili in razjedali. Ko jih bomo sprejeli, bodo izgubili svojo moč. Opazujmo se, kaj se z nami dogaja, ko smo ob človeku, do katerega kuhamo zamero. Dopustimo, da se v nas prebudi jeza, bes, užaljenost pa tudi žalost, sram …, ki je v nas. Ponovimo to večkrat in intenzivnost se bo začela zmanjševati. Dodatno bomo pospešili podoživetje teh težkih vzdušij, ko bomo opazovali svoje telesne senzacije – tresenje notranjih organov, napetost rok ali celega telesa, mravljince, glavobole, rdečico … Z zavedanjem lastnih čutenj in hkrati lastnih telesnih občutkov se bo začel zmanjševati boleči balon zamere, ki je med nami in drugim človekom. Vseeno je, kdo naredi ta korak. Mi ali on. Balon težkih čutenj bo nehal pritiskati na nas in nanj. Mi bomo lažje živeli, on pa bo začutil, da je nekaj drugače. Ne hitimo stran od tega koraka. Naj traja več tednov ali celo mesecev. To je malo v primerjavi z zamerami, ki trajajo leta in leta. Škoda, da bi se pobotali šele na smrtni postelji. In žal se veliko ljudem dogaja ravno to. Oče se je opravičil za svojo grobost sinu, ki se je že dolgo nazaj odselil in ni želel stika, hči je prišla tik pred smrtjo in sta se pobotala, sestri sta si segli v roke ob nesrečni smrti enega sina … Pred tem pa so kuhali zamero drug do drugega, se prepirali in jezili nad dejanji drugega. Vsakega pa je na svojem koncu sveta bolelo, da ni priznan s strani starša, sprejet, zavržen … Kje je moj sin, kaj sem naredila narobe, da se je hči popolnoma odmaknila, rada bi bila s sestro prijateljica … Tega nam res ni treba. Prevzemimo vajeti v svoje roke. Imamo razum, da lahko upravljamo lastne zamere in z njimi povezana težka čutenja. Najbolj bolijo zamere iz naše primarne družine. Zato začnimo sproščati balon med nami in nam najbližjim. Zaradi moje sreče. Nadaljujemo naslednje korake zmanjševanja zamer: odpuščanje, ljubezen, hvaležnost.