Spet šola
Končno spet šola. Oddahnemo si starši, ker je v času šole organizacija dneva precej lažja. Šola nam odlično strukturira dan, začenši z jutranjim vstajanjem in pričakovanimi prihodi naših otrok domov. Naloga staršev je, da jim omogočimo pogoje učenja in študija, same obveznosti otrok so pa izključno njihova odgovornost. Dobro je vedeti, da so otroci radi uspešni in da nimajo namena biti slabi in domov nositi slabih ocen. Še manj želijo biti problematični. Želijo biti (doma in v šoli) pohvaljeni, želijo pripadati vrstnikom, se veseliti (žurirati) in vse bolj se morajo zavedati, da bodo od šole in znanja oni imeli korist. Naloga staršev je tudi, da smo ob njih in jih spodbujamo k njihovi samostojni poti. Istočasno pa moramo večkrat zavestno dopustiti, da otrok pade, dobi slabo oceno, doživi posledice neodgovornega ravnanja na lastni koži. To ni najlažje, je pa dolgoročno koristno za naše odraščajoče mladince.
Šola je izključno odgovornost otroka. Kadar otrok dobi negativno oceno in pravi: »Mami, imava problem,« ga moramo takoj popraviti: »Dragi sine, ti imaš problem, ne jaz. Tvoja šola je tvoja stvar, to je tvoja odgovornost. Razen hišnih opravil je to tvoja edina obveznost. Torej, kaj boš naredil?« Poizkušajo, kje bi lahko ubrali bližnjice, celo na račun staršev. Želijo si pohval, in ne kritike. Mi kot starši moramo vanje neizmerno verjeti. Otroci nas bodo vedno ubogali in nam sledili. Če jim damo odgovornost in jim zaupamo, nas ne bodo razočarali. Nikoli pa si ne smemo dovoliti, da bi jih zaradi slabih ocen sramotili. Oni so rezultat mene, naju in najinega dela z njimi. Verjemimo in povejmo jim, da so geniji, in nam bodo to dokazali. Povejmo jim, da so navadne zgube – in nam bodo dokazali, da imamo prav.
Starši vložimo veliko dela, energije in skrbi, da bodo naše družine dobro materialno preskrbljene – tudi da se bodo otroci lahko brezskrbno šolali in študirali. To delamo zato, ker jih imamo radi in ker jim želimo le najboljše. Pa vendar se včasih naši šolarčki, dijaki in študentje obnašajo, kot da jim kaj ni jasno: brezvoljnost, slabe ocene, vedenjski problemi doma s sorojenci ali z vrstniki v šoli, precej preveč interneta in televizije, preveč alkohola, celo grožnje s samomorom … Takrat se moramo starši zavedati, da nismo krivi, smo pa odgovorni, da ukrepamo. Ozavestimo, da so otroci odličen barometer družinskega vzdušja. To težko slišimo, kajneda. Starši imamo največjo moč, da spremenimo razne napetosti (npr. celo sovraštvo med hčerko in mamo, bes med bratoma …), kajti otroci jih le (podzavestno) odigravajo. Trpimo pa vsi v taki družini. Še najbolje je, da se midva odločiva in jih iskreno vprašava: »Kva dogaja, kva ni OK, povejte! – in midva vas bova najprej brez pripomb poslušala. Nato se bomo pogovorili, kako naprej.«