Cvetje v jeseni cveti že sto let

Cvetje v jeseni ne neha cveteti in nič ne kaže, da bi kdaj ovenelo. Brali so ga že pred sto leti in ga še, videli smo ga na filmu in na gledališkem odru, zdaj se ponuja celo kot muzikal. Vse to je znano. Kakšno pa je ozadje te stoletne zgodbe?

Cel svet pozna Grimmovo pravljico o Janku in Metki, Slovenci pa imamo »pravljično« zgodbo o Janezu in Meti za odrasle, splošno znano pod naslovom Cvetje v jeseni. Zakaj pravljično? Zato, ker je ostala v pravljici, zaradi smrti glavne junakinje se je končala v ljubezni in poetično in se ni nadaljevala v prozi vsakdanjega življenja. Zacvetela je in nikoli ovenela. Zacvetela je, »kakor pride včasih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet«. V intervjuju z dr. Miranom Hladnikom v teh Snovanjih in/ali iz njegove razprave na spletu pa izvemo, da smo si naslov te zgodbe ves čas napačno razlagali. Večinoma smo mislili, da izraža pozno oziroma jesensko cvetenje glavnega junaka, ki naj bi bil za glavno junakinjo veliko prestar. Koliko pa je bil star ta Janez, ko se je hotel ženiti pri Meti? Kar ali le 38 (z besedo: osemintrideset) let. Marsikateri junak(inja) danes pri teh letih živi še pri starših in o morebitni osamosvojitvi in poroki šele razmišlja.

»Nenavadni zaključek povesti vzbuja v bralcu dvom glede razlogov, ki jih zanj navaja pripovedovalec. Z današnjega stališča bi bilo lahko moteče, da je nevesta njegova sorodnica, bratrančeva hči (mala nečakinja), vendar si ne ljubimca ne okolica s tem ne belijo glave. Najsumljivejše so junakove in pripovedovalčeve lamentacije o preveliki starostni razliki med ljubimcema, skratka, da je ženin Janez prestar. Pa poglejmo: Meta jih ima 17, Janez pa 38. Dvajset let razlike res ni malo, vendar nič posebnega za konec 19. stoletja, ko se zgodba odvija. Ker je v povesti obilo avtobiografskega, je dovoljena naslednja vzporednica. Tavčar, ki se je ženil leta 1887, pri svojih 36 letih, je bil 17 let starejši od neveste Franje Košenini, ki jih je tedaj štela 19 … Junakovih 38 let nikakor ni mogoče imeti za ''jesen življenja'', ampak kvečjemu za njegov ''poldan'', in naslov povesti že ne more meriti nanje. Nad svojo starostjo sicer jamra Janez tako, kot je v njegovih letih jamral Tavčar, a ni prav verjeti ne enemu ne drugemu, saj Janez vendar premaga mlajše v košnji in pretepu, vitalni Tavčar pa je po poroki šele vstopil v svoje najbolj aktivno obdobje. Junakove tožbe zaradi starosti so le kamuflaža (krinka, alibi, izgovor, sprenevedanje), ki prikriva pravi pomen naslovne metafore ''cvetje v jeseni''.«

Kdo je torej cvetel v jeseni? »Na kaj bi lahko meril naslov povesti, če ne na ljubezen v poznih letih? Preverimo, v kakšnih zvezah se pojavljata besedi cvetje in cveteti. Niz ''cvet'' zapiše Tavčar 27-krat, konkretno govori o hudičelah (rododendronu), murkah, jagodovem cvetu, ženinčku (zvončku), zvezdicah (planikah), in Kristusovih srajčkah; zadnje štiri so bele barve in asociirajo na nedolžnost. Kako je izbiral med cvetjem, da bi bolje ustrezalo simbolnemu sporočilu, je videti iz sprememb v rokopisu. Nihal je med cvetjem rdečih jagod in Kristusovih srajčk in se naposled odločil za slednje. Te najde Meta pozno jeseni, ko ne cveti nobena druga roža več, na Blegošu, v trenutku, ko ji Janez razodene svoje načrte. Ker se Janez s temi rožami izrecno primerja, smemo trditi, da so naslovno ''cvetje v jeseni''' rože z imenom Kristusove srajčke.«

Kristusove srajčke? »Botanično ime Kristusovih srajčk je močvirska samoperka ali močvirska mirta … Menda so jo študentje poklanjali svojim izvoljenkam, od tod nemški sinonim Studentenröschen. Latinsko se ji reče Parnassia palustra, ''močvirska parnasovka'', angleško pa grass of Parnassus. Roža ima en sam srčasto oblikovan stebelni list (zato še en nemški sinonim Sumpf-Herzblatt) in en sam bel cvet. Srčasti stebelni list se povezuje z Metino srčno hibo, roža pa ustreza Meti tudi s svojim zdravilnim učinkom, saj jo v trenutku ljubezenskega razburjenja pomiri. Še bolj verjetno pa se zdi, da jo je Tavčar izbral zato, ker je s svojim latinskim imenom in cvetenjem v jesenskem času simbolizirala njegovo pozno literarno dejavnost. Ker Parnassia palustra priziva v zavest grško goro pesnikov Parnas, imamo lahko Cvetje v jeseni za avtopoetski naslov. Ne nanaša se torej na 38 junakovih let, ampak na 66 pisateljevih let. Naslov razodeva, da je Tavčar v ljubezensko zgodbo vpletel zgodbo svoje pisateljske ambicije, kar je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem tudi priznal. V pozni ustvarjalni izbruh so ga ''prisilili več ali manj politični nagibi'', to je občutek, da so ga njegovi mlajši strankarski kolegi zaradi starosti že odpisali, še bolj pa to, da pri Ljubljanskem zvonu ne računajo več na njegovo literarno sodelovanje: ''Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej sem napisal Cvetje v jeseni''. Tavčar je povest napisal, da bi dokazal svojo pisateljsko kondicijo in vitalnost.«

Dr. Hladnik nam tako kot pronicljiv literarni preiskovalec razloži, za kakšno oziroma čigavo cvetje gre. Njegovo razlago navajamo za boljše razumevanje naslova in njegovega zgodovinskega ozadja. Zgodbe same, ki se dogaja na gorenjskem jugu in smo zato Gorenjci nanjo še posebno ponosni, to razkritje nič ne spremeni. Kar najprej naj še cveti.

Vir: Miran Hladnik, Cvetje v jeseni, spletna objava: http://lit.ijs.si/cvetje.html