Kolesarja na obisku

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 22. avgust 2017 / 09:53

Pred dnevi sta bila na obisku belgijska kolega učitelja, ki sta kolesarila po Sloveniji. Pripeljala sta se do Trente, tam pustila avto in kolesarila do Trsta in nazaj v Trento. Sredi našega dopusta v Izoli pokličeta, da sta na poti od Trsta do Škofje Loke in ali se lahko kaj vidimo. Seveda je možno, se takoj razveselim in ju povabim kar k nam domov. Lahko prespita in imeli bomo dovolj časa, da kakšno rečemo. Večkrat sta že bila v Sloveniji, očitno jima je všeč. Na poti čez Kras (pri vasi Renče) je enemu od kolegov postalo slabo (bil je višek vročine in tam je zelo strm klanec). Prosila sta za pomoč in tamkajšnji domačini so ju povabili domov, da si malo odpočijeta, si opomoreta, se napijeta. Nista mogla prehvaliti gostoljubnosti popolnih neznancev. Potem sta se potikala po gozdovih okrog Logatca in mimo Gorenje vasi do Škofje Loke. Na kopališču v Puštalu sta kar obnemela, tako jima je bilo všeč, domačin pa jima je dovolil postaviti šotor kar na domačem vrtu. Od Trente do Kranja sta potem potovala z avtom in med tem obiskala Kranjsko Goro, Vintgar, Bled. Tukaj je bilo pa za popotniška kolesarja že preveč ljudi in gneče. Pridružila sem nam je še sodelavka, ki se je vrnila iz Španije, kjer je srečala kolegico, s katero smo vse tri šole sodelovale v projektu. Spekli smo ribe iz Kokre pa zelenjavo z vrta in pito iz domačih sliv. Nič se nista branila nazdravljati z refoškom. Ko se tako proti koncu večerje slikamo za spomin, pravi Janez: »Poglej, poglej – to so porabniki evropskega denarja.« Prav res – in bolj ko bodo službeni projekti postali osebne zgodbe, trajnejše bodo vezi in bolj trdna bo Evropa. Nista se se mogla načuditi življenju pri nas. Zelena dežela, travniki in gozdovi ob hišah, lastna zelenjava na vrtu. V soboto dopoldan smo ju peljali v Kranj. Zgolj po mestu smo se sprehodili, pokukali v atrije in dvorišča, si ogledali razstavo o »žehti«. Tudi tam so prali na enak način. Na Brionih imajo odlične tortice. Po kosilu sem ju peljala še na Brdo. Ker je eden do učiteljev tudi politik, je bil navdušen nad protokolarnim objektom. Ravno so pripravljali za poroko in seveda človek onemi, tako je lepo, drago pa tudi. Zakaj ima park vstopnino in ni namenjen rekreaciji? Kaj pa vem, dovolj je zelenih površin, kjer lahko hodijo vsi, ta je pač protokolaren, tako se ognemo nepridipravom. Govorimo o šolah in otrocih, tujcih in težavah z njimi. Eden od njiju je bil ravnatelj okrožja 17 šol. Tudi tam podeželske šole zaradi premajhnega števila otrok zapirajo. Ponekod je več kot sedemdeset in več odstotkov tujih otrok, ki jih premeščajo enkrat sem, drugič tja. Ravno ko se privadijo flamskega jezika (nizozemščina v dialektu), pa ga premestijo v valonsko šolo, kjer govorijo francoski jezik. Strpnost in še enkrat strpnost in sočutnost. Edino tako bomo lahko zdržali skupaj.