Žorž je evropski podprvak

Boris Žorž iz Stražišča je minuli konec tedna na evropskem prvenstvu v jadralnem letenju v razredu klub na Češkem osvojil drugo mesto in na velikem tekmovanju prvič stal na zmagovalnem odru.

Kranj – Po več letih je za nov velik uspeh slovenskega jadralnega letalstva poskrbel Boris Žorž iz Stražišča. Član Aero kluba ALC Lesce je na evropskem prvenstvu v razredu klub v Moravski Trebovi na Češkem osvojil srebrno medaljo. Zaostal je le za Nizozemcem Timom Kuijspersom. O veselju do letenja, predvsem pa o tekmovanjih sva se s 43-letnim meteorologom, ki je zaposlen na brniškem letališču v oddelku za letalske prognoze, sicer pa doma iz Stražišča, pogovarjala ob njegovem prihodu domov.

Kaj je bil vzrok, da ste se sploh odločili, da sedete v jadralno letalo? So bili to sorodniki, prijatelji?

»Nihče od njih. To je bila zgolj moja želja, letenje me je enostavno privlačilo. Imel sem celo idejo, da bi postal poklicni pilot. Začel sem z modelarstvom, že takrat pa sem razmišljal o jadralnem in nato motornem letalstvu. Ko sem se leta 1991 začel ukvarjati z jadralnim letalstvom, pa sem ugotovil, da je to tisto, kar me res zanima in veseli. Ker je bila v času, ko sem se po srednji šoli odločal za študij, v letalstvu precejšnja kriza, sem se odločil za meteorologijo. Seveda sem ves čas ob tem tudi letel.«

Zakaj ste se odločili, da začnete tudi tekmovati?

»Ko začneš z jadralstvom, najprej predvsem jadraš, nato začneš tudi s preleti. To mi je zelo všeč. Ker sem si želel čim bolj napredovati, pa sem se prijavil tudi na prva tekmovanja. Na njih se primerjaš z drugimi, letiš tudi v vremenu, ko sicer ne bi. Prav tako ti določijo, kam moraš leteti – in tja pač moraš. S tem nabereš zelo veliko izkušenj. Tako tekmujem že okoli dvajset let. Organizirana imamo tako državna prvenstva kot mednarodna tekmovanja, vsako leto pa sta izmenično ali svetovno ali evropsko prvenstvo.«

Ste večkratni državni prvak, imate nekaj drugih dobrih rezultatov, naslov evropskega podprvaka pa je za vas največji dosežek. Kakšni so vaši najboljši dosežki na evropskih in svetovnih prvenstvih?

»Na evropskem prvenstvu sem bil do letos najboljši osmi, na svetovnem prvenstvu pa trinajsti. Treba pa je povedati, da so na evropskem prvenstvu praktično vsi najboljši na svetu in pri tem skoraj ni razlike.«

Koliko pa vas tekmuje na državnih prvenstvih?

»Trenutno je malce osipa in nas je med dvajset in trideset.«

Kako poteka tekmovanje?

»Običajno tekmovanja potekajo od enega tedna do 14 dni. Večja dlje, manjša krajši čas. Vse skupaj pa je zelo odvisno od vremena. Organizatorji zjutraj namreč najprej pogledajo, kakšno bo vreme, nato pa razpišejo disciplino. Vse v zrak vlečejo motorna letala, dvajset minut po zadnjem vzletu pa se odpre startna linija. Od takrat naprej lahko startaš, kadar hočeš. Ko startaš, moraš čim prej preleteti določene točke. Imaš zapisovalec leta, ki ti točno določi, kje letiš. Ko prideš okrog, vidiš, kako si bil hiter, sodniki pa vidijo, ali si pravilno obletel vse točke. To vse se točkuje in tisti, ki ima na koncu največ točk, je zmagovalec. To je podobno kot pri kolesarskih etapah. Ni treba, da zmaguješ na dnevnih etapah, moraš pa biti vsak dan tako dober, da si ne nabereš preveč zaostanka. Tako sploh ni nujno, da kakšen dan zmagaš, pomembno je, da imaš v skupni uvrstitvi največ točk. Na manjših tekmovanjih so potrebni vsaj trije regularni dnevi, na večjih pa štirje.«

Na evropskem prvenstvu pred kratkim na Češkem ste bili štirinajst dni, za skupni rezultat pa so šteli rezultati šestih dni?

»Letos smo imeli veliko smolo, saj prvi teden zaradi obupnega vremena z dežjem sploh nismo leteli, drugi teden pa se je vreme izboljšalo in smo leteli šest od sedmih dni. Če ni pogojev za letenje, če ni termike in ne moremo ostati v zraku, pač ne moremo leteti.«

Jadralno letalstvo je šport, ki potrebuje zbranost, izkušnje pa tudi pogum in srečo. S 43 leti ste tako v idealnih letih za najboljše rezultate, poleg tega ste meteorolog, kar je najbrž tudi pomembno?

»Najboljša leta so res nekje med trideset in petdeset, da sem meteorolog, pa mislim, da ni bistvenega pomena. Na tekmah v vsakem primeru naredijo napoved, ti jo moraš znati le prebrati in se na podlagi tega, kar se dogaja v zraku, odločiti. Morda le bolje poznam kakšne procese, ki se dogajajo v zraku, vendar to pozna tudi večina drugih.«

Na Češkem vas je spremljala tudi družina. Je to običajno?

»Z menoj so bile tudi žena in hčerki. Za nas je bil to del dopusta. Ko je bilo slabo vreme, smo hodili skupaj okrog na oglede, ko sem bil v zraku, pa so se zabavale same. Tega so se že privadile, zanje je to dogodivščina. Žena pa mi tudi pomaga, saj s seboj nimam spremljevalne ekipe kot večina drugih najboljših. Letos tudi ni bilo nobenega drugega slovenskega tekmovalca.«

Je drugo mesto na evropskem prvenstvu za vas nov izziv za naslednja leta?

»To težko rečem. Ko sem prišel letos na Češko in videl konkurenco, sem si rekel, da bo velik uspeh, če se bom uvrstil med prvih deset. Nato sem bil celo v boju za zmago, saj sem po treh dneh vodil. Vendar imaš enkrat boljši, drugič slabši dan. Če si samo en dan precej za konkurenco, to pomeni, da nisi več med tistimi, ki se borijo za medalje. Zame je drugo mesto pač vrhunski rezultat, tudi zato, ker od samostojnosti Slovenije še nihče od naših jadralnih letalcev na evropskem ali svetovnem prvenstvu ni posegel po medalji. Dejstvo je namreč, da je konkurenca res huda in težko je biti med najboljšimi. Drugo leto je svetovno prvenstvo na Poljskem in upam, da bom šel. Dobiti moram dopust v službi in vse stroške od poti do bivanja plačati sam. Le startnino nam delno povrne Letalska zveza Slovenije.«

Imate tudi svoje jadralno letalo. Kakšen strošek je to?

»Moje letalo je staro 44 let, takšna letala pa stanejo od deset do dvajset tisoč evrov, a praktično ne izgubljajo cene. Kupil sem ga pred šestimi leti, in ko sem ga kupil, sem se začel bolje uvrščati tudi na tekmah, saj je malenkost boljše od klubskih. Večinoma je v Lescah, pospravljeno v prikolici. Ko grem letet, ga sestavim in nato spet pospravim. Težko je okoli 250 kilogramov.«