Od srca do digitalne grafike

V kranjski Mali galeriji se s svojima razstavama do sredine septembra predstavljata nova člana Likovnega društva Kranj Žana Banov Ribnikar in Brut Carniollus.

Kranj – Univerzitetna diplomirana oblikovalka in diplomirana slikarka Žana Banov Ribnikar se prvič predstavlja v Mali galeriji. Gre za umetnico mlajše generacije, ki ustvarja tako na področju slikarstva, ilustracije kot tudi grafičnega oblikovanja. Čutna in nežna izpoved kot tudi izbor živahnih barv z vzorčnim videzom so ključne točke njenih del. Cikel Nosim te v srcu predstavlja osrednji del njenega likovnega izražanja, ki se prepleta tudi z močjo meditacije. Srce namreč ni samo antropomorfni simbol, ampak je tako središče čustev kot tudi inteligence in intuicije. V ilustracijah oblika srca ni vedno enaka, temveč se prilagaja sami podobi ptice, ki simbolizira lahkotnost s svojo zmožnostjo letenja, hkrati pa je tudi simbol nebesnega sveta, duhovnega stanja ter s tem nakazuje višje stanje bitja. Sama upodobitev je stilizirana in definirana s pomočjo različno oblikovanih in podanih pasov, ki nakazujejo krila ali perje. Ta so del nenačrtovano nastajajočih raznolikih vzorcev, ki sledijo trenutnemu vzgibu in kombinaciji barv. V njih sta glavna elementa točka in linija, ki združujeta podobe v celostne dekorativne ploskve, katerih videz daje razgibano, dinamično, razburljivo vzdušje, ki pa ga umiri končna oblika srca. Vzpostavlja se torej igra med vzorcem, barvo in obliko. Slike nastajajo v kombinaciji akvarela in gvaša na beli osnovi. Sama tehnika omogoča prosojne kot tudi lazurne nanose ter bogastvo tonov. Podobe so živahno in pisano navdihnjene ter prikazujejo širok spekter uporabljenih barv. Dela Žane Banov Ribnikar vsekakor kažejo na povezavo etnološke kulture z likovno, kajti že ob prvem stiku nas motivika, kot sama oblika spominja na ljudsko umetnost in obrt. Ob drugem stiku vidimo zametke mandale ter pridih meditativno spiritualne note ter željo po ravnovesju in harmoniji. Če pa povežemo celotno vsebino, prevlada moč simbolike, ljubezni in miru ter intimnosti – nežnega objema, kot bi želela vse doživeto ujeti v neko zaključeno iluzijo, kakor je avtoričino ustvarjanje ob odprtju razstave občutno orisala umetnostna zgodovinarka Melita Ažman.

Digitalna grafika si je izborila svoje mesto tudi v umetnosti. Raziskovanje, eksperimentiranje in združevanje posameznih vej, kot so fotografija, oblikovanje in umetnost, so nas pripeljali v novo dobo, ki je polna zanimivih pristopov, pogledov in idej. Brut Carniollus svojo umetnost razkriva ravno na ta način, da spaja veje, v katerih se počuti domače, ki ga veselijo ter mu hkrati nudijo navdih za nadaljnje delo. Fotografija je izhodiščna točka, iz katere izhaja v svojem procesu dela. Označi jo kot seme, za katerega mora poskrbeti, da se bo razvilo in pokazalo, kaj vse se v njem skriva. Računalnik pa je njegova povezava s tem, je kot inkubator, v katerem dozori, predno ga ta izpusti nazaj v realni svet kot tiskano podobo. Tokratna razstava je koncipirana na miniaturah ter kaže odmik od velikih večplastnih kolažnih del, s katerimi smo se srečali v preteklosti. Pred nami so bolj senzibilna dela, v katerih se odpira idejna zasnova o krhkosti narave in sveta, saj nas že ob samem začetku premami misel, da bi na dela lahko gledali kot na simboliko rojstva, razvoja in propada ter ponovne vrnitve k bistvu vsega. S poudarkom ali odtujitvijo posameznega slikovnega elementa v postopku digitalne redukcije ustvarja nenavadne kompozicijske rešitve. Gre za kompleksen sklop štirih ciklov z naslovi Sopotniki, Dediščina, Jesen napoveduje pomlad in Dekonstrukcija. Ti štirje cikli vsak zase in kot celota razkrivajo avtorjevo umetniško raziskavo usodnih trenutkov ob velikem poku. Digitalna grafika Bruta Carniollusa nastaja iz ideje temelječe na dematerializaciji in preobrazbi ter vodi v minimalizem. Proces razčlenjevanja in redukcije realne podobe nas pripelje do faze nerazpoznavnosti, v kateri se pred nami izoblikuje abstrahirana minimalistično podana barvno-oblikovna podoba. V njej gledalcu ponudi nov pogled, ki mu sledijo čisto druga pravila branja in zaznavanja videnega, torej skozi asociativno razmišljanje in interpretiranje ter povezovanje z že videnim. Umetniku pa je v končni fazi bolj pomemben sam proces, ki razkriva tisto pot, brano nazaj, kot bi želel, ne kot se morda zdi, ponovno reinterpretirati realnost, ampak, kot sklene Melita Ažman, vzpodbuditi gledalca k ponovnemu premisleku o dojemanju sveta, ki ga obkroža.