Pozabljena grapa

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / torek, 8. avgust 2017 / 08:59

Lanež po Hojnikovi grapi (1925 m) – Manj izrazit vrh v grebenu Raduhe. Vzpon na vrh s severne strani, ki zahteva trden korak in občutek za orientacijo.

Na skrajnem vzhodu grebena Raduhe je prostoren in travnat vrh Lanež, ki ne premore niti dva tisoč metrov nadmorske višine. Nanj vodi več nezahtevnih poti, vendar če goro pogledamo od Koče na Grohatu, je njegova severna podoba precej bolj divja. Je s te strani tudi moč priti na vrh? Seveda se da, le pot je precej bolj zahtevna. Pravzaprav je s severne strani na Lanež nekoč že vodila zavarovana pot, kar bomo v Hojnikovi grapi videli in doživeli tudi mi. In ja, hvaležni bomo za nekaj skob in klinov, ki nam bodo olajšali vzpon čez zahtevnejše dele.

Izhodišče današnjega vzpona je kmetija Bukovnik, zato predlagam, da se odpeljemo na Jezersko, se spustimo na avstrijsko stran in po nekaj kilometrih zavijemo desno v smeri Pavličevega sedla, kjer se spustimo nekaj kilometrov in na označenem odcepu zavijemo levo proti solčavski panoramski cesti. Po približno 14 kilometrih nas smerokaz usmeri do kmetije Bukovnik in Koče na Grohatu. Na primernem mestu parkiramo in začnemo dobre pol ure dolg vzpon do Koče na Grohatu. Lahko hodimo po cesti ali pa po stezi skozi gozd, na katero nas opozori smerokaz, ki je zakrivljen na drevesu. Skozi gozd prečimo kar nekaj grap, pot je ponekod ojačana z debli, celo mostiček in stopnice so.

Ko dosežemo Kočo na Grohatu, je na naši levi travnik, na sredi katerega stoji osamljen macesen. Od tukaj dalje markirane poti ni več. Povzpnemo se do macesna in še malce nadenj, ko na levi strani na enem od dreves zagledamo leseno tablico Lanež. Nadaljujemo čez električnega pastirja po ozki stezi, ki nekaj časa poteka v levo. Do sedla je precej lahko sledljiva, na približno 1600 n. m. pa pot zavije ostro desno in se strmo, strmo dviga. Sledljivost je ponekod malce težja, saj je pot zaraščena. Pot se res strmo dviga. Ko dosežemo skale, naj nas ne zavede pomol na levi, mi še kar strmo nadaljujemo do stene. Po polički se sprehodimo v desno in krog na skali nam da vedeti, da smo pod Hojnikovo grapo. Nataknemo si čelado na glavo in začnemo z vzponom po zagruščeni grapi. Hitro smo pri prvih skobah in nekaj klinih, ki olajšajo vzpon čez skalni skok. V grapi so s sprejem narejeni krogi in puščice, ki jim zvesto sledimo, saj nas grapa kot taka lahko hitro zavede v težje dele, to pa bi bil lahko problem. Nekaj časa hodimo oz. poplezavamo na levi in desni strani grape; kar prehitro je konec. Sledi še strm vzpon po potki do vrha grape, ki ga označuje ogromen možic. Do vrha prostranega Laneža je še minutka hoje. Vrh, kjer nas razveseli Aljažek, nas seznani, da je do vrha Velike Raduhe le ena ura. Gremo? Nezahtevna pot nas najprej popelje do Durc, od koder se dvignemo na vršni greben Velike Raduhe. V dolino se vrnemo čez Durce, saj nas pri Bukovniku čaka jekleni konjiček. Z vzponom na Veliko Raduho si bomo pot podaljšali za približno 1 uro in 30 minut.

Zahtevnost Hojnikove grape ne preseže alpinistične ocene 1 v zahtevnosti, pod pogojem, da sledimo oznakam, sicer se lahko hitro znajdemo v težavah. To pa v tej zagruščeni grapi, neprimerni za sestop, ne bi bilo dobro. Krivec za nekdaj nadelano pot je bil koroški župnik Ivan Hojnik, ki je pot nadelal pred približno devetdesetimi leti.

Nadmorska višina: 1925 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 3 ure in 30 minut
Zahtevnost: 5 / 5