Najbolj brana Ogenj, rit in kače ...

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 31. julij 2017 / 14:34

Četrto leto od izida je knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače še naprej najbolj brana knjiga, tokrat letošnjega poletja!

Kranj – »V torek popoldne je v Žireh grmelo in treskalo, in ko sem zvečer prižgala televizijo, je bila prva novica, ki sem jo slišala, o fascinantni branosti moje knjige. Kar zavriskala sem od veselja,« je ob novici, da je knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače v knjižnicah najbolj izposojana knjiga, povedala Milena Miklavčič. Ta uspeh pripisuje dejstvu, da knjiga nosi globoko sporočilo. Neka gospa ji je pred kratkim dejala, da je odgovore na svoje težave našla prav v tej knjigi. »Ob branju ljudje primerjajo svoje življenje in težave, ki jih doživljajo, in jih tako tudi sami lažje odpravljajo,« meni avtorica uspešnice, v kateri ji sogovorniki ne pripovedujejo le o spolnih in drugih navadah v prvi polovici prejšnjega stoletja, pač pa tudi o stiskah in težavah, ki so jih doživljale generacije naših starih staršev in staršev.

Nastaja pa že drugi del knjige Ogenj, rit in kače s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Avtorica je prepričana, da današnje generacije doživljajo še težje zgodbe, kot so jih naše stare mame, ki so se na trpljenje pripravljale od malih nog. Danes pa mladi ljudje pričakujejo, da bo v življenju vse samo lepo, ne pa tudi na udarce življenja, ki pridejo prej ali slej. Raziskovanje, pogovori z ljudmi in pisanje njihovih zgodb so Mileni Miklavčič v užitek. Tudi če je beseda o hudem, ki ga ljudje doživljajo. V posebno veselje ji je, ko se ti ljudje iz svoje stiske nekaj naučijo in si pomagajo iz nje. Tudi sama pri tem ponudi roko, ko prisluhne njihovih težavam. In takih pogovorov ni malo, pravi Miklavčičeva, ki je svojo knjigo predstavila na okoli osemsto literarnih dogodkih. Pričakuje, da bo nova kmalu napisana in da bo predstavljena ob letošnjem knjižnem sejmu. Ob svojem uspehu pa poudari: »Če ne bi pisala Usod, ki izhajajo v Gorenjskem glasu (k čemur me je pred desetletji povabila nekdanja urednica Gorenjskega glasa Poldka Bogataj), tudi te knjige ne bi bilo. Usode so se prijele in danes jih berejo po vsej Sloveniji.«