Hrvaška sebičnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 16. julij 2017 / 12:13

O mednarodni arbitraži med Hrvaško in Slovenijo, ki se ne moreta sami dogovoriti o meji med državama, je bilo že veliko rečenega. Pa še ni vse jasno. Zato dovolite, da dodam še nekaj bolj osebnih pogledov …

Pogledi in pomisleki

Kapelica na Sv. Nikoli (628 m), najvišjem vrhu otoka Hvara. Sedim v njeni senci in se razgledujem po širni morski pokrajini vsenaokrog. Proti jugu morje, nekaj malih otočkov, v daljavi Korčula. Proti jugozahodu plečati Vis, levo od njega Biševo, desno Svetac, še bolj desno od njega morje, na katerem je legendarni admiral Tegetthoff, po rodu Mariborčan, potopil in odgnal italijansko floto. Proti severu pogled na Brač in Vidovo goro. Če vstanem in grem okoli kapelice, se mi proti vzhodu ponudi pogled na gore nad Makarsko (Biokovo) in na Pelješac … Rajski morski vrt! In vprašanje: kako more država oziroma njeno vodstvo, ki so mu po naravi in zgodovini zaupane v upravljanje takšne krasote, sosednji Sloveniji odrekati še tisto malo morja med Savudrijo in Piranom! Danes je večina vzhodne obale Jadrana hrvaška, a ni bilo zmeraj tako. Hrvaška ozemlja, ki ga ima danes, nima po (ne)zaslugi raznih Pavelićev in Thompsonov, priborila sta ji ga Hrvat Josip Broz in njegova vojska. Zdaj pa slišim, da imajo v Zagrebu veliko polemiko o predlogu, da bi ukinili Trg Maršala Tita in ga preimenovali. Saj ne rečem: največje zasluge za današnjo Republiko Hrvaško ima osamosvojitveni predsednik Franjo Tuđman, a tudi on je bil svoj čas najmlajši general v Titovi vojski … Ko takole premišljujem, se spomnim, kako sem se že večkrat razgledoval z Grimalde, vasi in hriba, ki velja za »najlepši vidikovac u Istri«. Tam je bil do svoje smrti za župnika Matija Fortuna, brat moje stare mame po očetu, doma je bil iz fare Ledine pri Žireh. Mimogrede: iz nje je bil tudi duhovnik in pesnik Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski, od sedanjih faranov pa sta tu doma gorska kolesarka Tanja Žakelj in letošnji novomašnik Gabriel Kavčič. Vrh Grimalde so cerkev, župnišče, šola in trgovina. Zdaj so vse te hiše prazne, razgled po Istri vseokoli pa je še vedno osupljivo lep. Kar hočem s tem povedati, je to, da Istra do leta 1947 sploh ni bila Hrvaška. V starejših časih je sodila pod Benečane in Habsburžane, v času rapalske meje pod Italijo, Hrvaški jo je pridobil in podaril šele – Tito. Baje ga je Kardelj opozoril na omenjeno zgodovinsko dejstvo, a Vladimir Bakarić je sebično protestiral, nakar je maršal nesoglasje kot vrhovni arbiter pokroviteljsko razsodil, češ da je zdaj itak »vse naše«. Kopensko mejo med republikama so za silo določili, morske pa sploh ne, in zato je ta od junija 1991 tako velik problem. Aktualno nadaljevanko o arbitraži pa poznate …

Usidrali smo se na morje

Pred leti sem na teh straneh predstavil knjigo zgodovinarke Nadje Terčon Usidrali smo se na morje (Piran, 2015), temeljno delo o zgodovini slovenskega pomorstva. V njej je beseda tudi o tem, kako so Hrvati v prvih letih ustanavljanja Luke Koper in Splošne plovbe Piran sebično in hinavsko nasprotovali težnjam, da Slovenija postane pomorska država. Boris Šnuderl, prvi direktor SPP in poznejši diplomat, je avtorici povedal, kar sledi. »Komaj je prišlo do umiritve napete situacije v odnosu do Italije, že se je pojavila nova napetost, tokrat med hrvaškim in slovenskim pomorstvom zaradi delovanja Splošne plovbe. Moteč je bil vsak element pri vzpostavitvi slovenskega pomorstva, saj bi na ta način izgubili hrvaško jurisdikcijo nad pomorstvom v severozahodni Istri. Pojavlja se vprašanje, če so jo resnično kdaj imeli. Hrvatom najbrž ni ustrezala ideja o novem pristanišču v Kopru, ki bo nadomestilo Trst, ni jim ustrezalo niti novoustanovljeno podjetje. Bili so agresivni in so svoje želje predstavljali kot jugoslovanski interes. Zavzemali so se za to, da Slovenci ostanemo le na našem morju. Bili so proti temu, da bi se Slovenija pomorsko razvijala. Hoteli so, da bi še naprej pluli samo na trabakolah in ribiških čolnih. Ni jim bilo pogodu, da bi Slovenci odpluli na odprto morje, na oceane … Slovenija bi morala biti po njihovem čim bolj proč od morja. Slovenija je bila zanje moteč element, ker so želeli imeti mejo z Italijo. Z načrtnim in nenačrtnim onemogočanjem rednih postopkov so poskušali čim bolj ovirati začetni zagon ekipe, ki je vzpostavljala slovensko pomorstvo. A mi smo vztrajali, da Hrvatom pokažemo, da smo se usidrali na morje!« – Zgovorno, mar ne!

Brez incidentov

»Naj opozorim, da v času zelo zaostrene retorike med Zagrebom in Ljubljano v zadnjem času ni bilo niti enega incidenta med domačini in slovenskimi turisti. Pred desetimi leti bi se incidenti dogajali vsak drug dan.« To je ob arbitraži izjavil hrvaški filozof Žarko Puhovski. Bo šlo brez incidentov tudi po koncu poletne turistične sezone?