Do konca!

Tone Pavček je skoraj že ponarodel in v največjem zasebnem psihoterapevtskem centru v Sloveniji piše:

»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetlice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice. Čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«

Družba postaja vedno bolj zrela. Lačni nismo več, za preživetje nam ni treba delati cele dneve. Ko otroci odrastejo in se osamosvajajo, nam ostaja več časa zase. Različno ga porabimo. Ob višku denarja in časa mnogo ljudi začne kmalu razmišljati, kam bomo šli in kaj vse moramo še videti in doživeti. Kakšno kvaliteto življenja imamo, nam ne pokaže število in daljina potovanj, temveč kako, s kakšnim vzdušjem, voljo, veseljem ali zagrenjenostjo se vračamo domov. Po svetu je neskončno lepih krajev, zabav in znamenitosti – za denar lahko dobiš vse. Ko se vrnemo domov, pravzaprav vidimo, kje in kako smo. Ali so doma komaj opazili, da nas ni, ali so bili celo veseli, da nas ni bilo. Takšnemu človeku vse svetovne znamenitosti in zabave ne morejo pregnati zagrenjenosti. Povsem drugače pa je, ko na letalu, v avtu ali na kolesu veš, da te doma čaka nekdo, ki te ima rad in ga tudi ti pogrešaš. Sladki so objemi in poljubi po nekaj dneh premora.

Zato se je vredno truditi za odnose, ki nas osrečujejo. Pot do tja ni hitra, niti ni lahka na začetku. Kasneje postane zabavno. Vendar ljudje namenjamo čas in denar za boljše odnose. Pravimo, da si želimo osebnostne in duhovne rasti. O tem več naslednjič. Ko začnemo raziskovati sebe (beri: brskati po sebi), odkrivamo svoje vzorce. V gornjem besedilu sta dva poudarka: »rdečica«, ki je simbol za sram. Sram nas je, da nismo dovolj dobri, sram nas je, da smo skrenili z idealne poti, sram nas je, da nismo prej opazili napak, ki jih delamo, sram nas je govoriti o sebi. Sram ohromi, da se nočemo začeti spreminjati. Drugi poudarek je »poskusi vnovič in zopet in znova«. In to ne glede na rdečico na levem in desnem licu.

Polno je knjig o osebnosti rasti. Kaj je to? To pomeni, da najprej vem, kaj se z mano dogaja, kako reagiram ob različnih situacijah (kmalu začudeno opazimo, da so naše reakcije vedno iste), spoznam svoja težka čustvena stanja in da pred njimi ne pobegnem – da ne grem ven iz sobe, ko se skregam z možem, da ne prižgem televizije, ko me je strah, ker me žena ošteva, da zdržim žalost ob sodelavcu, ki je izgubil otroka … In da grem do konca pri spoznavanju samega sebe. Bolj, kot bom poznal svoja notranja stanja in reakcije svojega telesa ob tem, bolj bom pomirjen s seboj. Človeka, ki prinaša s seboj mir, pa je vesel vsakdo.