Naj te nosi voda ...

Kot otrok sem na morju najraje plavala mrtvaka. Uležeš se na vodno gladino, se ji prepustiš in samo si. Zaupaš, da te bo voda držala in nosila v svojem objemu. Kot otrok sem očitno zaupala, da se mi ne bo zgodilo nič hudega. Da se ne bom utopila. Da me vodni tok ne bo odnesel kdovekam, kljub temu da ne bom delala ničesar drugega, kot uživala.

Najbolj me je navduševalo poslušanje podvodnih zvokov pa gledanje neba in oblakov nad seboj.

Ko samo si, ko se prepustiš, imaš čas, da opaziš vse lepote okrog sebe in uživaš v njih.

Kje na poti od otroka do odrasle osebe se izgubi vse to zaupanje? Kje postanemo »kontrol friki«? Ko ne zaupamo več, temveč hočemo vsak trenutek vse nadzorovati?

Zaradi izkušenj, ki so posledica življenjskih dogodkov, ne zaupamo več življenju. Ne upamo se več prepustiti. Postanemo negotovi in se na nezavednem nivoju odpovemo svoji moči. Postane nas strah neznanega. Ne zaupamo si, da karkoli se bo zgodilo, smo dovolj močni, sposobni in »opremljeni« s preteklimi izkušnjami ter kreativni, da bomo znali poiskati rešitev in se zmogli spopasti s situacijo, v kateri smo se znašli. Oklepati se začnemo znanih in preizkušenih metod delovanja, saj mislimo, da smo/bomo tako močni in varni. Pa smo/bomo res?

Vnaprej želimo vedeti vse o tem, kaj nas čaka v življenju. Mislimo, da bomo tako bolje pripravljeni. Si res lahko pripravljen čisto na vse? Čeprav scenarij in strategijo tega, kako naj bi se nekaj zgodilo, izdelaš do najmanjše podrobnosti. Načrt je naša ideja, kako želimo, da se stvar zgodi. Zgrajen je na podlagi preteklih izkušenj, prepričanj, čustev. Vsi vemo, kako rado se v realnosti potem zgodi, da se scenarij, na katerega smo se skrbno pripravljali, na neki točki začne odvijati drugače, kot smo si zamislili.

Življenje nas s tem, ko nas potiska v nepredvidljive situacije, v bistvu hoče ponovno naučiti zaupanja vase. Zaupanja v to, da zmoremo in znamo. Da si lahko zaupamo.

Ko smo na preži in se sprašujemo, kaj se bo dogajalo v naši prihodnosti, smo z aktivno pozornostjo in energijo v bistvu že tam, v prihodnosti. Gledamo za »ovinek« in nestrpno čakamo, da pridemo tja. Da bomo končno le videli cilj, ki nas čaka tam. Ko stalno poskušamo pogledati za ovinek, nepozorni potujemo skozi sedanji trenutek. Ne zavedamo se in niti nimamo časa opaziti vsega lepega, kar se sproti dogaja na poti našega potovanja.

Predstavljajte si, da vas življenje vrže v reko. Kaj bo prva reakcija, ko se dvignete nad gladino? Zadihati? Pa potem? Najti kako vejo ali oprimek, da se trdno primete in počakate, da pride mimo kdo, ki vas bo rešil?

Naredimo poskus. Zaprite oči in poskusite začutiti, koliko energije je potrebne, da se držite tega oprimka, ko okrog vas teče reka in vas hoče odnesti s seboj. Koliko časa se lahko tako držite? Večno verjetno ne. Pred seboj pa vidite rečni ovinek. Se upate spustiti in kot nekoč otrok na morju prepustiti rečnemu toku, da vas odnese naprej, pa čeprav ne veste točno, kam? Upate zaupati reki življenja, da vas bo držala nad gladino? Pripeljala za ovinek, kjer vas čaka ... Se upate pustiti presenetiti?

Bolj ko krilimo okrog sebe in se na silo hočemo obdržati nad gladino, težje postaja. Več energije porabimo. Vsega lepega, kar se dogaja okrog nas, pa nimamo časa opaziti, saj smo zaposleni s svojo dramo preživetja.

Kako bi bilo, če bi se spustili in se prepustiti toku reke življenja? Prihranili bi energijo, ki smo jo prej investirali v oklepanje rešilne veje, ko smo se znašli v vodi. Če bi zaupali in se prepustili toku vode, da nas odnese s seboj, se umirili in dihali, bi imeli čas opaziti, kje sploh potujemo, kaj nas obdaja. Bili bi polni energije, in ko bi nas reka prinesla v del, kjer je možno zlesti na kopno, bi to storili veliko lažje.

Lep dopustniški čas vam želim, pa kakšnega mrtvaka zaplavajte.