Olga Zupan

V spomin (1931–2017)

Olga Zupan, dolgoletna direktorica kranjskega Zavoda za naravno in kulturno dediščino, kot se je takrat še imenoval (1964–1996), se je rodila v Črni pri Prevaljah, a se je družina že leto za tem preselila v Ljubljano, kjer je končala klasično gimnazijo (1950) in leta 1957 uspešno zaključila študij umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti v seminarju dr. Franceta Steleta.

Pripadala je tisti generaciji Steletovih učencev, ki so vzpostavljali temelje za delovanje regionalnih zavodov za varstvo kulturne dediščine, izbiro in vzgojo ustreznih kadrov ter gradili temelje za trdno varstveno zakonodajo na tem področju.

Ker sprva ni našla zaposlitve v svoji stroki, je kar sedem let delala kot tajnica mladinskega gledališča v Ljubljani. Gledališče je bilo njena velika ljubezen tudi kasneje, kar je razvidno iz njenih prečiščenih in jasnih besedil.

Leta 1963 se je zaposlila na takrat še nastajajočem Zavodu, ki ga je skozi prve negotove korake vodil dr. Cene Avguštin, leta 1964 pa je prevzela vodenje. Več let je skrbno sestavljala strokovno ekipo Zavoda, vztrajno trkala na zavest in vrata občinskih organov in tako – non vi sed saepe cadendo – vzgojila vrsto naslednikov, ki so postopno prevzemali naloge na posameznih delovnih področjih.

Za njo je ostal trden temelj evidenc, dokumentacije, prostorskih aktov in desetine razglasitvenih aktov, med drugim za vsa srednjeveška mestna jedra na Gorenjskem. Ostala je tudi vrsta obujenih in pomlajenih »princesk«, kot so Jenkova kasarna na Jezerskem, Šivčeva hiša v Radovljici, Pavšlerjeva in Mitničarska hiša v Kranju, Prešernova in Finžgarjeva rojstna hiša, številne cerkve in cerkvice, kapele, gradovi in dvorci. Še danes bi težko našli človeka, ki tako temeljito pozna kulturne spomenike Gorenjske, kot jih je ona, prav tako pa je odlično poznala spomenike tudi v drugih delih Slovenije in svetu, zato so bila njena vrednotenja spomeniškega fonda zanesljiva in strokovna.

Leta 1997 je za svoje življenjsko delo prejela Steletovo nagrado, najvišje strokovno priznanje stanovskega društva, a tudi po upokojitvi ni mirovala in je, kolikor so ji le dopuščale moči, spremljala delo konservatorjev in kolegov.