
»Sobivanje« v dolini Kokre
Kmet in lovec Stane Bergant iz Kokre je v odprtem pismu slovenski politiki opisal »sobivanje« ljudi in jelenjadi v dolini Kokre in pozval pristojne v državi k preučitvi razmer in ukrepanju.
»Ne trdim, da je za slabo demografsko sliko v Kokri v celoti kriva divjad, je pa dejstvo, da je na primerljivih gorskih območjih, kjer jelenjadi ni, opuščenih bistveno manj kmetij kot na primer na Savinjskem in v Škofjeloškem hribovju.«
»Na golosekih, ki so nastali po žledolomu in napadu lubadarja, gozdarji ne sekajo listavcev, macesna in jelke. Med drevesi, ki so ostala, ni jelke in javorja prsne debeline pod 20 centimetrov. To pomeni, da so ta drevesa še uspela odrasti pred namnožitvijo jelenjadi, mlajša niso uspela.«
Kokra – Stane Bergant, ki skupaj z družino kmetuje na nekaj deset hektarjev veliki ekološki gorski kmetiji s travniki in pašniki nad tisoč metri nadmorske višine, je na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ministrstvo za okolje in prostor, na slovenske in evropske poslance ter na kmetijsko gozdarsko zbornico, zavod za gozdove in lovsko zvezo naslovil odprto pismo. Kot je zapisal, je v času Avstro-Ogrske pa tudi v času Stare Jugoslavije imela pridelava hrane prednost pred divjadjo. V tistem času so bili uplenitelji zveri in divjega prašiča bogato nagrajeni, veleposestniki, ki so želeli loviti jelenjad, pa so jo morali na svojih zemljiščih gojiti v oborah. Sledi takšne obore, ki jo je leta 1888 zgradil veleposestnik Gilbert Fuchs, so v Kokri vidne še danes. V prosti naravi v zadnjih stoletjih jelenjadi praktično ni bilo, nizka je bila tudi številčnost zveri in divjih prašičev. Tako stanje je ustvarilo ugodne pogoje za razmah kmetijstva in gozdarstva v alpskem svetu, na kmetiji niso poznali problemov z divjadjo. »S spremembo političnega sistema po drugi svetovni vojni smo »upravljanje« z divjadjo in zvermi drastično spremenili in v zakonodajo sistemsko vgradili neizogiben konflikt med lastniki in drugimi »uporabniki« prostora. Tudi lovski zakon iz leta 2004 tega konflikta ni rešil,« je v odprto pismo politiki zapisal Stane Bergant in dodal: »Med drugo svetovno vojno in po njej obor niso več vzdrževali in jelenjad je iz njih začela naseljevati dolino, sledila je »eksplozija« povečevanja številčnosti. Občasen napad zveri, še posebej pa večanje števila jelenjadi, sta odločilno vplivala na demografsko sliko Kokre v zadnjih desetletjih. Poljedelstvo ob navzočnosti jelenjadi ni več mogoče, od nekdanjih trideset kmetij redi nekaj živine še manj kot deset kmetij, sadovnjaki so ostareli ...«
Vsi ne prijavljajo škode
»Pred leti mi je medved poškodoval plemensko rodovniško kobilo, ki smo jo morali zasilno zaklati. Čez nekaj dni je medved na Jezerskem poklal nekaj ovc, najdeni so bili sledovi in kadavri. Kljub očitni povezavi obeh napadov, fotografijam in strokovnemu poročilu veterinarja mi je ministrstvo za okolje zavrnilo izplačilo odškodnine, ker njihov pooblaščenec na mestu napada ni našel sledov medveda in kadavra kobile,« je Bergant opisal svojo izkušnjo s škodo po divjadi in dodal: »Pogosto zagovorniki povečevanja številčnosti divjadi omenjajo upad škod. Logično je, da ob takšnem odnosu države do škod marsikdo obupa in škode ne prijavlja več. Lastniki gozdov je ne prijavljajo zaradi neizdelane metodologije vrednotenja, škode tudi ne prijavljajo kmetije, ki so prenehale kmetovati in so se jim površine zarasle. Ob škodi, ki nam jo povzroči divjad, ne smemo pozabiti na nematerialno, psihološko škodo. Noben kmet ne prideluje in ne redi živali za povračilo škode. Pokol poruši več desetletij rejskega dela, veliko jih zaradi tega obupa in preneha z rejo in kmetovanjem.«
»Vidimo drevo, ne gozda«
Medtem ko je vodstvo Lovske zveze Slovenije pozvalo druge nevladne organizacije k protestu zoper načrtovalca, zavod za gozdove, ki v letnih lovsko-upravljavskih načrtih določa večji odstrel jelenjadi, je Stane Bergant prepričan, da vsi slovenski lovci ne zastopajo takšnega stališča. »Pred leti je bilo tudi govora o ustanovitvi zavoda za lovstvo. Ustanovitev takega zavoda bi bila ena večjih sistemskih napak. Pogled nas, lovcev, na gozdni ekosistem je daleč preozek, da bi lahko prevzeli načrtovanje. Vidimo drevo, ne pa gozda. Pogled zavoda za gozdove je veliko bolj celovit in širši, zato je rušenje njegove avtoritete neprimerno.«
»Razmislimo o nočnem lovu«
»V Kokri bi bili veseli, če bi se razmerje parkljaste divjadi spremenilo v korist avtohtone srnjadi, ki jo je jelenjad povsem izrinila iz doline, ob tem pa se zavedamo, da bo povečani načrt odstrela jelenjadi zelo težko uresničiti. Z liberalizacijo javnega dostopa v naravno okolje smo spremenili obnašanje jelenjadi, ki je postala povsem nočna žival. Opažam, da se jelenjad pojavi na travniku šele po večernem mraku, se napase, za uro ali dve leže, se proti jutru še enkrat napase, ob svitu pa je že v zavetju gozda,« ugotavlja Stane Bergant, ki meni, da bi morali tudi pri nas tako kot drugje v Evropi razmisliti o možnosti nočnega lova – na primer v jasnih nočeh, nekaj dni pred polno luno in nekaj dni po njej.
V Sloveniji bi po Bergantovem mnenju morali bolj ceniti naravno in kulturno dediščino, ki jo predstavlja značilna kulturna krajina poseljenega in živega gorskega sveta. »Namesto da v urbano in kmetijsko kulturno krajino vsiljujemo konfliktne vrste in ustvarjamo zverinjak, raje podpirajmo svoje tradicionalno podeželsko življenje slovenskega kmeta in ga spodbujajmo, da bo prideloval zdravo ekološko hrano. Omogočimo mu, da se bo po planinskih pašnikih v miru pasla drobnica in živina. Ne pustimo, da gorske kmetije in planine zagrne grmovje,« je sklenil odprto pismo slovenski politiki.