Nepozabni Robert Capa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 3. junij 2017 / 07:46

»Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu,« je svoj čas izjavil Robert Capa, največji vojni fotoreporter vseh časov. Njegova je tudi ta: »Ko gredo fotografi na vojna območja, ne prirejajo poslovilnih zabav …«

Življenje in delo

Ogledal sem si njegovo razstavo v Cankarjevem domu, ki je tako dobra, da bi jo rad priporočil tudi vam. Na ogled je do 27. avgusta. V CD so ob razstavi, ki jo je postavila Katarina Štok Pretnar in grafično oblikoval Brane Žalar, zapisali, kar sledi. »Robert Capa, nedvomno eden najpomembnejših vojnih fotografov vseh časov, je živel kratko in intenzivno, zapustil je več kot 70.000 negativov, ki pomenijo enkraten pogled na razburljivo zgodovino 20. stoletja. Retrospektiva obsega tehten izbor 97 črno-belih fotografij s prizori ključnih dogodkov iz petih vojn, ki jim je s kamero sledil v svojem kratkem življenju: od španske državljanske, druge kitajsko-japonske in druge svetovne vojne z izkrcavanjem zaveznikov v Normandiji ter osvoboditvijo Pariza do arabsko-izraelskega konflikta in prve vojne v Indokini. Z izjemno vizualno zgovornostjo in občutljivostjo nas avtor opominja, da so pogum, dobrota in optimizem navadnih ljudi najučinkovitejše in junaške oblike kljubovanja temačnim vojnim silam. Poleg tega bo razstava predstavila še vrsto portretov njegovih prijateljev in umetniških kolegov, kot so bili Ernest Hemingway, William Faulkner, Truman Capote, John Huston, Humphrey Bogart, Gary Cooper, Henri Matisse in Pablo Picasso. Vključen je tudi portret slavne igralke Ingrid Bergman, ki jo je spoznal ob koncu vojne leta 1945. Njuna ljubezenska zveza je trajala dve leti, z njo je odpotoval v Hollywood ter leta 1946 postal ameriški državljan. V tem času se je še posebej intenzivno posvečal nastajanju filmov in filmski fotografiji. Capa je poleg Henrija Cartiera Bressona tudi eden najslavnejših ustanoviteljev agencije Magnum v Parizu leta 1947, zato razstavo posreduje ta pomembna fotografska agencija ob 70-letnici delovanja …« Povzemimo na kratko še fotografovo biografijo. »Robert Capa se je rodil kot Endre Friedmann v židovski družini 22. oktobra 1913 v Budimpešti. Njegova mati je bila po rodu s Slovaškega, oče pa iz romunske Transilvanije. Nezadovoljen z ozračjem in življenjskimi razmerami na Madžarskem se je takoj po koncu prve svetovne vojne pri osemnajstih letih preselil v Berlin, kjer je našel delo v fotografiji in vzljubil umetnost. Zaradi naraščajočega fašizma ter preganjanja židovskih novinarjev in fotografov je leta 1933 zapustil Berlin, se naselil v Franciji in svoje židovsko ime zamenjal za ameriško zveneče ime Robert Capa. Capa s pomenom 'morski pes' je bil namreč njegov vzdevek v šolskih letih. Kmalu se je v Parizu spoznal z že uveljavljenimi fotografi Andrejem Kerteszem, Davidom Seymourom in Henrijem Cartier-Bressonom. V tem času mu je poslovno veliko pomagalo tudi njegovo dekle Gerda Taro. Sledijo številna potovanja po različnih evropskih in azijskih vojnih žariščih od Španije med letoma 1936 in 1939 do Vietnama, kjer je med fotografiranjem stopil na mino leta 1954.« Pred odhodom v Vietnam ni priredil poslovilne zabave, dogajanju pa je bil v času smrti in pred njo »dovolj blizu« …

Fotografom v premislek

Navedimo ob razstavi Roberta Cape še to, kar je o dobri fotoreportaži izjavil njegov sodobnik, znameniti francoski fotograf Henri Cartier-Bresson. »Pogosto fotografiramo dogodke, ki so imenovani 'novice', ampak nekateri podajajo novice korak za korakom, z najmanjšimi podrobnostmi, kot da bi podajali računovodsko poročilo. Taki fotografi, na žalost, pristopajo do dogodka na najbolj suhoparen mogoč način. Kot da bi vam kak zgodovinar bral podrobnosti bitke pri Waterlooju: toliko in toliko topov je bilo tam, toliko in toliko mož ranjenih – poročilo se bere kot kak seznam. Po drugi strani, če berete Stendhalovo Parmsko kartuzijo, vas avtor umesti v samo bitko in sami doživite vse najmanjše, pomembne podrobnosti ... Življenje ni sestavljeno iz zgodb, ki jih razrežete na kose kot jabolčno pito. Ne obstaja standardni način pristopanja do zgodbe. Vzbuditi moramo situacijo, resnico. To je poezija življenjske resničnosti.«

Angela in Donald

»Mi, Evropejci, moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke. Časi, ko smo se lahko povsem zanesli na druge, so do neke mere mimo, to sem v zadnjih dneh izkusila.« To je po vrnitvi iz Taormine na Siciliji, kjer se je udeležila srečanja skupine držav G7, izjavila nemška kanclerka Angela Merkel. Pri tem ni povedala, kdo so ti »drugi«, vendar je vsem jasno, da je imela v mislih ZDA in Donalda Trumpa. Izjavila je namreč tudi: »Celotna razprava o podnebnih spremembah je bila zelo težka, da ne rečem nezadovoljiva. Nobenih znakov ni, ali bodo ZDA podprle pariški dogovor ali ne …« Kaj na vse to poreče zgovorni Donald?