Dal mi je kiparske osnove

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. maj 2017 / 18:12

Metod Frlic, kipar in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Tonetov prijatelj in učenec.

Lahko bi rekli, da sta bila kiparska prijatelja, čeprav se je Metod šele izobraževal za poklic, ki ga je Tone takrat opravljal že več kot petindvajset let. »Ti mor'š it' na oblikovalno. Tam imam poznane, ti bom zrihtal,« je učitelj likovnega pouka Tone Logonder v petem razredu na osnovni šoli v Gorenji vasi namignil in obljubil učencu Metodu Frlicu, ko je opazil njegov risarski talent. Takrat še ni mogel vedeti, da se bosta njuni poti pozneje še križali, nazadnje tudi v duhovnem smislu, ko je prav Frlic modeliral njegov portret, s katerim so leta 2000 v Škofji Loki odprli Alejo znamenitih Ločanov.

Ob polletju leta 1977 je zapustil šolo, odšel v službo v Ljubljano in kasneje za profesorja na škofjeloško gimnazijo. »Ko sem hodil v sedmi razred, je Marmor Hotavlje angažiral Logonderja, da je vodil brezplačni kiparski tečaj za učence zadnjih razredov osnovne šole. Čeprav sem bil leto mlajši, je v skupino vzel tudi mene. Učili smo se oblikovanja materiala in modeliranja, spoznavali različne tehnologije pri kiparskem delu, kako se pripravi ogrodje za izdelavo kipa … Če je bil prej moj vzornik ljubiteljski kipar France Tavčar iz Čabrač, sem na Logonderjevih delavnicah dobil novega idola.«

V času šolanja na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo in kasneje med študijem kiparstva na Akademiji za likovno umetnost je Metod med tednom živel pri sestri v Podlubniku. Le streljaj od Logonderjevega ateljeja v Stari Loki. »Večkrat sem se oglasil pri njem, ko je delal male plastike iz mavca, mu pomagal pri delu, ga spraševal to in ono o kiparstvu in se ob tem učil. Pomagal sem mu, ko je delal kip Kmečke žene v Podlubniku, za Groharja sem mu podajal glino na konstrukcijo. Lahko rečem, da sem pri njem dobival kiparske osnove, na ogled se mu nosil svoje risbe in v korekturo svoje prve kiparske portrete,« se njunih druženj spominja Metod. »Njegova mama Tona in teta Johana, ki sta živeli poleg ateljeja, sta mi velikokrat postregli z ocvrtimi jajci s slanino in ocvirki. Kdaj sva s Tonetom spila kak kozarec vina, uvedel pa me je tudi v družabno življenje. Pokazal mi je svoja priljubljena lokala, Gajbo v Stari Loki in bife v Groharjevem naselju, pripeljal pa me je tudi v loško Združenje umetnikov in seznanil s takrat že uveljavljenimi umetniki.«

Kot je povedal, mu je mlademu likovniku na začetku poti s svojim pristopom vselej dajal potrebno energijo in zagon ter navdušenje za delo. »V kasnejših letnikih študija sva ta skoraj vsakodnevni stik izgubila, sva se pa še srečevala in tudi že izmenjevala različna mnenja.« Metod pove, da je prav zaradi slabih socialnih razmer v mlajših letih moral služiti denar s tem, da je delal za druge kiparje, npr. Savinška, Tihca, Smerduja, Kalina, in za njih klesal kamen, modeliral kipe – in da bi raje več delal zase. »Iz njegove zgodbe sem se naučil, da ko bom kipar, nikoli ne bom delal za druge. In tudi nisem. Če sem sam dobil kiparsko naročilo, pa sem se ga vedno lotil z vso resnostjo in še danes je tako. Zdi se mi, da je Tonetu prav zato zmanjkalo časa in energije za njegov lastni umetniški razvoj in se, o tem sem prepričan, kot kipar ni uspel do konca realizirati. Imel je potencial za biti še boljši,« o prijatelju in prvem mentorju razmišlja danes uveljavljeni kipar Metod Frlic in Logonderja označuje za preprostega človeka in zelo pozitivno osebnost. Ločani so ga imeli radi. »Na odkritje Groharjevega spomenika takrat nisem šel. Vprašal me je, ali bom šel z njim. A mlad kot sem bil, sem mislil, da mu bom bolj v napoto tam gor, in nisem pomislil, da bi mu s svojo prisotnostjo pokazal predvsem spoštovanje do njega in njegovega dela.«