Hodili so jih poslušat

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / ponedeljek, 15. maj 2017 / 07:48

V Medobčinskem muzeju Kamnik so pred dnevi predstavili zgoščenko pesemskega izročila kamniškega območja z naslovom Hodili so jih poslušat, ki se vsebinsko zavezuje na lani izdano monografijo dr. Marjance Klobčar Na poti v Kamnik.

Kamnik – Na zgoščenki je zbranih petintrideset dokumentarnih zvočnih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta, posnetih v Tuhinjski dolini, na kamniških planinah ali v dolini Kamniške Bistrice, v Kamniku in drugih krajih občine.

Kot je povedala etnologinja dr. Marjanca Klobčar, ki je poskrbela za izbor in spremno besedilo, je tovrstnega gradiva zelo veliko, še posebej se je zanimanje za dediščino pastirjev Velike planine povečalo po 2. svetovni vojni in v ta čas tudi segajo najstarejši posnetki. Na njih je slišati ljudi, ki so se petja učili doma, med vrstniki na paši, v družbi fantov in deklet ali v okviru društev. Pesmi, ki so se jih učili v domačem okolju, so večinoma peli po starem, zato je gradivo tudi odličen vir raziskav jezikovnih posebnosti.

»Na zgodnjih posnetkih, ohranjenih v arhivu inštituta, sta navzoča predvsem dva svetova, svet pod planinami in raznolika zvočna prostranstva prebivalcev Tuhinjske doline, ki jih je na poseben način zaznamoval odpor v 2. svetovni vojni. Posebnosti planinskega sveta so najbolj odmevale v ljubezenskih pesmih, pogosto zaznamovanih s poskočnicami: ljubezen, ki se je včasih zgodila mimo poroke, je bila namreč velikokrat edino, kar je obogatilo svet revnih dninarjev pod Grintovci. Ti ljudje so spoštovali predvsem zakone gora, tistih gora, pod katerimi je kraljeval beli gams. Večinoma so še verjeli, da kršenje teh zakonov lahko pomeni tudi smrt. Povsem drugače je breme zakonov in izročila zaznamovalo ljudi v odmaknjenem območju Tuhinjske doline. Ohranjanje bogatih poročnih šeg je nosilo v sebi spomin na davno pravico zemljiškega gospoda, da si ob porokah svojih podložnikov vzame nevesto za poročno noč. Ta pravica je obremenjevala spomin teh ljudi tudi potem, ko so k zemljiškemu gospodu hodili le še po končno dovoljenje za poroko. Njihovo pesemsko bogastvo, izrazito odvisno od moči Cerkve, je ostalo vpeto v šege, ki so skupnost tako kot ob porokah zaznamovale tudi ob smrti sovaščanov. Hkrati je bil njihov svet še vedno dovolj prehoden, da so vanj prešle v pesmi prelite zgodbe, tako posvetne kot nabožne. Prav zato so se na tem območju ohranile pripovedne pesmi, ki so drugje že izzvenele,« pravi Marjanca Klobčar, ki je na predstavitvi poudarila tudi razliko med moškim in ženskim ljudskim petjem; medtem ko je pri ženskah zaznati nenehno skrb za dom in družino, so si moški tudi v pesmi privoščili več poguma in nagajivosti.