Za sto let tudi zaplesal

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Železniki / sreda, 10. maj 2017 / 10:54

Stoletnik Jože Mohorič iz Železnikov se še vedno odpravi na daljši sprehod, rad tudi pomaga na vrtu.

Železniki – Jože Mohorič z Loga v Železnikih je minulo soboto dopolnil sto let. Na ta dan je stoletnik, ki vsekakor ne kaže toliko let, jubilej praznoval na pikniku pred domačo hišo, kjer so se mu poleg svojcev pridružili še sokrajani in prijatelji. V roko mu je segel tudi župan Železnikov Anton Luznar in mu zaželel zdravja, sreče in veselja v družini ter pristavil, da gene ima pa tako ali tako že dobre. »Samo da bi me še naprej noge držale,« si je ob tem zaželel dobro razpoloženi slavljenec, ki mu zdravje za zdaj odlično služi. Za stoti rojstni dan je tudi zaplesal ob zvokih harmonike Nejca Jemca, praznovanje pa je nadaljeval še v nedeljo s slavjem za sorodnike.

Rodil se je 6. maja 1917 Čečku v Podlonku. V skromni družini se je poleg Jožeta rodilo še sedem otrok, danes je živa še najmlajša sestra, 93-letna Tončka, ki živi v Ljubljani. »Reveži smo bili, starša nista nič imela, eno ali dve kozi. Ko smo bili otroci dovolj stari, smo šli služit, da je bilo doma manj lačnih ust.« Sam je dom zapustil pri rosnih dvanajstih letih, šel je za pastirja v Ljubno. Nato se je izučil, kot je dejal, za bognarja (kolarja op. a.). Ti so izdelovali in popravljali lesene vozove. Še dobro se spomni, kako so vzdrževali tudi zapravljivčke, s katerimi so romarje, ki so ob sobotah z vlakom prihajali do Ljubnega, prevažali na Brezje. Po petih letih se je vrnil domov. »Oče, ki je bil 'golcar', mi je predlagal, da bi šel delat z njim v Jelovico, a me je domačin Petriček, ki je takrat iskal vajenca za čevljarsko delavnico, pregovoril, da sem se odločil za čevljarja. Izučil sem se za pomočnika in ostal pri njem,« se spominja. Pet let je kot čevljar delal tudi v Kropi, nato pa leta 1943 odšel v partizane, v Gradnikovo brigado na Primorskem, kjer je bil šef brigadne čevljarne. Po vojni je začel delati v čevljarni Ratitovec, kjer je dočakal tudi upokojitev.

Leta 1950 se je poročil s sovaščanko Francko. Z veliko truda jima je uspelo zgraditi hišo na Logu, saj ni bilo ne denarja ne materiala. Rodil se jima je sin Brane, Jože pa ima tudi vnukinjo Majo in vnuka Uroša ter tri pravnuke: Zalo, Lovra in Lukasa. Živi v skupnem gospodinjstvu s sinom in snaho.

Jože je bil vse do predlani navdušen kegljač. »Ne smeš zastati, vsaj eno uro na dan se je treba gibati,« je prepričan. Zato še se danes odpravi na enourni sprehod na Rudno in nazaj, kolikor še zmore, pomaga tudi na vrtu. Da je tako čil in zdrav dočakal sto let, pa malo za šalo, malo zares pripisuje tudi kozjemu mleku, ki ga je užival predvsem v otroštvu.