Kako najti še več sreče?
Prejšnji teden smo zapisali, da iščimo lastni ponos in hvaležnost za več sreče. Kadar smo bolj srečni, se nam v možganih izločajo posebne kemične snovi (dopamin, serotonin). Ljudje za to jemljejo tablete in si na ta način umetno povečajo takšna možganska stanja. Podobne (predrzno je zapisati enake) učinke bomo dosegli samo z iskanjem razlogov za ponos in iskanjem razlogov za hvaležnost.
Velik korak k sreči je, da ne bežimo od težkih čutenj. Tam se lahko veliko naučimo. Ni potrebno, da le zdržimo, kadar smo obupani. Nujno je, da poimenujemo, naslovimo, izrečemo nekaj besed o lastnem stanju. Če smo obupani, si povejmo, da smo obupani, da smo na tleh, da je vse črno. Zavestno poimenovanje čustev zmanjša njihovo moč. Samo poimenujte, da ste prestrašeni, žalostni, obupani, osramočeni. Lahko si sicer dopovedujete, da to ni nič, želite potlačiti neprijetna in čudna vzdušja, vendar vam ne bo uspelo. Imate pa moč besed, kar vas bo sprostilo. Jasno, da je največji učinek notranjega sproščanja (poimenovanje, kaj se z nami dogaja), ko to delamo z nekom, ki nas iskreno posluša. Poimenujte težka čustva (žalost, sram, strah, osamljenost, potrtost …) z eno ali dvema besedama in se bo pritisk notranjega balončka zmanjšal. Za božjo voljo, poskusite to že enkrat narediti s človekom, ki ga imate radi, in opazujete sebe. Govorite le v prvi osebi ednine in o sebi.
Nadalje: Sprejemajte odločitve. Tudi majhne. Naredite to zavestno. Postavljanje lastnih (majhnih) ciljev in sprejemanje odločitev bo umirilo vaš nemir. Počutili se boste aktivni, prevzemali vas bodo pozitivni trenutki, da vi obvladate svoje življenje. Ni treba, da izberete idealno odločitev. Naj bo le »dovolj dobra« – za začetek, nato boste izboljševali odločitve. Ko se boste odločali, greste stran od melanholije, od brezvoljnosti, od prepričanja, da se nič ne da narediti. Vi ste gospodar svojega telesa, misli, počutja. Odločite se, da greste na sprehod, da boste postavili mejo ljudem, ki vas ne spoštujejo, da boste sami spekli piškote … Všeč vam bodo stvari, ki jih boste vi izbrali.
In še: Kadar nismo povezani, je boleče. Ne, ni čudno, to je boleče. Kadar nismo z nekom povezani, možgani to prepoznajo kot fizično bolečino. Zato se povežimo. Konkretno, z dotikom, objemom. Objemimo se z ljudmi, ki jih imamo radi. Primimo moža/ženo za roko. Kar tako, za lep dan. Držanje nekoga za roko bo zmanjšalo fizično in psihično bolečino. Naj nas ne bo sram, če držimo za roko nekoga, ki ga imamo radi. Joj, nehajmo že s temi zavorami. Takšne malenkosti potrebujemo za več sreče. To potrebuje vsak otrok, odrasli pa na to kar pozabimo. To je naravna potreba. Sicer pa je pisano: »Bodite kakor otroci, kajti v njih je nebeško kraljestvo.« Sreča = nebeško kraljestvo.