Škarje in nože so nekoč ostrili potujoči brusači

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 2. maj 2017 / 16:45

Tako kot vsem dobro poznani Ribničani, ki so se, da so preživeli sebe in družino, s suho robo na ramah odpravili po svetu, so se s trebuhom za kruhom na pot nekoč morali odpraviti tudi rezijanski brusači. Najprej peš, kasneje s kolesom in v zadnjih desetletjih s kombiji so šli od kraja do kraja, gospodinjam nabrusili škarje in nože, popravljali dežnike, nekateri celo cinkali peči.

Kranjska Gora – Potujoči brusači so se ukvarjali obrtjo, ko jo je v Reziji opravljalo mnogo moških, tudi mladih, zlasti v kraju Solbica, od koder tudi prihaja razstava o dediščini potujočih brusačev iz Rezije, ki je do konca maja na ogled v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori. »Za ta sicer nenavaden poklic so se odločali tisti, ki so bili doma v gorah, kjer je bilo malo možnosti, da bi se priučili drugih obrti. Brusaštva se je bilo mogoče hitro naučiti brez kakih posebnih vložkov ali izkušenj – zadostovalo je že malo bistrosti, požrtvovalnosti, potrpljenja in delovne vneme,« pojasnjujejo avtorji razstave.

A brusač je moral zapustiti družino in oditi v svet, biti zdoma dolge mesece. Nenehno se je selil in s tako imenovanim dolgim klicem gospodinjam oznanjal svoj prihod. Domov so se brusači vračali le za kratek čas ob posebnih priložnostih, kot so tradicionalni vaški prazniki ali košnja.

»Ko je pri družinah zbral nože in škarje, se je brusač postavil v kot kakšnega trga, pod stebrišče ali v vežo. Delati je začel na »sedlu« svojega nenavadnega in posebnega kolesa, opremljenega z delovnimi pripomočki: večja naprava je bila za brušenje, manjša s smirkom pa za loščenje ostro nabrušenih predmetov. Nekoliko više na kolesu je bila pritrjena zarjavela posodica, iz katere je kapljala voda na brus, ki je deloval na nožni pogon,« še pojasnjujejo.

V preteklosti so se brusači selili iz kraja v kraj z delovnim orodjem v lesenem zaboju, imenovanem krama, ki so ga nosili na ramenih. Kasneje so začeli uporabljati voziček na dve kolesi, imenovan krosma. Po drugi svetovni vojni ga je zamenjalo kolo, opremljeno za opravljanje te obrti.

Rezijanski brusači so hodili vsepovsod, delali so samostojno in niso tekmovali med seboj. Starejši so raje hodili po podeželju, mlajši pa so raje delali v mestih. V 19. stoletju in v letih pred prvo svetovno vojno so se rezijanski brusači odpravljali v daljne dežele Vzhodne in Južne Evrope. Eden takšnih je bil Simeone Siega iz Osojan, ki je med svojim dolgoletnim popotovanjem, polnim dogodivščin in nevarnosti, pripotoval prek Balkana v Bospor in nato prek Turčije, Anatolije in Sirije nadaljeval pot v Jeruzalem, še lahko izvemo na razstavi v Kranjski Gori.

Tako so rezijanske brusaške delavnice vzniknile v marsikaterem mestu avstro-ogrske monarhije, stare Srbije in Romunije. Nekateri brusači so se ukvarjali tudi s cinkanjem bakrenih posod in peči ter popravljanjem dežnikov, drugi so obvladali celo posebno tehniko brušenja in bili opremljeni z orodjem za brušenje kirurških inštrumentov, kar je bilo prava umetnost.