Gubanca

Gubanca je v Beneški Sloveniji potica. Nadevana je z orehi, kot naša, povita v štrukelj, kot burek, le da je v njej precej žganja, kar 4 decilitre. To jo ohranja bolj sočno. Gubanca v naših krajih je butarica, ki jo na cvetno nedeljo nesemo v cerkev. Na Dolenjskem butarici rečejo pušelj, v Beli krajini drnek, na Štajarskem in v Prekmurju snop, presnec, na Gorenskem tudi beganca, pri nas gubanca.

Na naši šoli v hortikulturnih programih izdelujejo tudi butarice. Ko sem bila še učitelj začetnik in smo imeli šolske prostore še sredi mesta, je učiteljica prinesla kupljeno butarico s tržnice. Kolegica ji pripomni, lepo je narejena. Potem jo vprašam, v čem je skrivnost lepo ali površno narejene butarice? Preprosto, vsako vrsto moraš zelo lepo in trdo poviti, najbolj kar z vrvjo ali žico. Spodaj je najlepše zaključena z vrbovo šibo. Butarico naj bi sestavili s čim več zelenja, tako imajo ponekod oljko, lesko, brinj, vrbo, mačice, srobot, pušpanj, dren, reso, cipreso. Otrokom bova izdelala butarice sama, tako sva se odločila in tako delava še danes. Skupaj naberemo zelenje in palice. Janez vsako leto na isti kmetiji dobi bršljan, lep in košat z modrimi jagodami. Dodam še oljko in cvetje. Za cvetje uporabim cvetoče grmovnice na vrtu in v gozdu. Letos imamo kaj nabrati, saj je grmovje in sadno drevje v najlepši beli obleki. Včasih sva naredila pet butaric, sedaj zadostujeta le še dve. Ponosno ogledujem svojo butarico, ki jo potem čez leto pokurimo v kaminu. Naj je ne bi vrgli stran, tako pravijo.

Po maši na cvetno nedeljo starejša gospa pripoveduje, poglej, tudi letos sem dobila gubanco. Že več kot štrideset let dobivam gubanco iz zaobljube. Že dolgo let nazaj je od gospe, ki je živela prav na Jakobu, odkupovala kadilo za božič. Bojda je pripravila takega posebnega, s smolo in mravljami z mravljišča … In ta gospa ji je potem vsako leto na cvetno nedeljo prinesla gubanco. Gospa je že umrla. Naročila je hčerki, naj gospe, ki je v mladosti od nje odkupovala kadilo, dokler bo živa, na cvetno nedeljo prinese gubanco. Obljubo izvršujejo sedaj hčere in sinovi. Prinesejo jo kar v cerkev in gospa je ponosno nesla gubanco domov. Pravi, da jo hrani vse do nove.

Postni čas se bliža koncu in vstopamo v veliki teden – finale, bi lahko rekli. Gospodinje že čistijo okna, nekatere mlajše pravijo, počakam, da odcvete regrat, ker je sicer čisto vseeno, ali jih čistim ali ne. Letos sem prvič slišala od moških, ki se v postu odpovedujejo alkoholu, da je postnih dni več kot 40, natanko 47, in tako lahko v nedeljah postno zaobljubo spustijo. Kaj vse opazijo. Ljudje hodijo na zaobljubljene križove pote na Možjanco, v Podtabor, v Stiško vas, na Šmarjetno goro. Le mladih je vse manj, ki bi verjeli, da je tudi to lahko upanje, moč in tolažba.