Nič ali vse – popoln krog

Na papir s svinčnikom zarišem krog.

• Nič sem narisala. S krogom omejila prazen prostor.

• V prostoru vseh možnosti sem narisala krog, njegove meje so meje moje izbire.

• Zarisala sem popoln krog, ki se na prvi pogled zdi prazen, a v tem navideznem niču vsebuje prav vse.

• Ko rišem krog, mi je pomembno, da se začetek in konec stikata. Le tako krog predstavlja zaključeno celoto in ima kljub navidezni praznini tudi že vsebino.

Ko rišem krog za krogom, je vsak naslednji oddaljen od prejšnjega le za dober milimeter. Ravno toliko, da se ne stikata popolnoma, vsak naslednji je nadgradnja in nadaljevanje prejšnjega. Vsi krogi so zaključena celota. Vsak zase popolna enota. Počasi se izriše pot. Trdna, stabilna, polna. Omogoča varno hojo in potovanje v izbrani smeri.

Če puščam stvari odprte, so krogi nedokončani. Pot polna lukenj. Hoja po njej negotova. Pojavi se občutek nepovezanosti in nestabilnosti. Če stopim v luknjo, padem nazaj. Začeti moram znova.

V življenju v vsakem trenutku, ko izbiramo, komuniciramo, zaključujemo odprte projekte in začete procese, prav tako rišemo in sestavljamo, zaključujemo kroge.

Vsakič, ko se znajdemo v novi situaciji (partnerstvu, odnosu, službi, okolju, projektu, …), v prostor vseh možnosti s svojo izbiro zarišemo prvi krog. Vsaka naslednja poteza je naslednji krog.

Če smo temeljiti, so ti krogi sklenjeni. Imajo začetek in konec. Vsebina je zaključena celota. Daje oporo. Osnovo za naslednjo potezo, korak. Vsakič, ko smo popolnoma iskreni, ko naredimo vse, kar mislimo in čutimo, da je treba, je krog popoln.

Če na tak način rišemo svojo pot, po kateri stopamo, ni nič hudega, tudi če se kje spotaknemo. Pademo le korak nazaj. Predhodni krogi s svojo polno vsebino nas zavarujejo in zadržijo. Nanje se opremo, ko se pobiramo.

Na poti, v odnosu, pri projektu se seveda pojavijo izzivi. Situacije, ko je težko vztrajati, iti do konca, zaključiti krog, izrisati celoto, napolniti vsebino, vztrajati pri svojih stališčih. Znajdemo se pred skušnjavo odnehati, zapustiti začeti krog, ki ga rišemo. Lažje se zdi izstopiti. Narediti korak naprej v nov krog, prejšnjega pustiti nezaključenega. Taka poteza res prinese trenutno olajšanje. Kasneje se ne izkaže za najboljšo popotnico. Krog, ki smo ga pustili praznega, ne nudi več polne opore. Ko klecnemo, »pademo« skozenj, ker ni cel. Če je nedokončanih krogov na naši poti veliko, se nam lahko zgodi, da pademo nazaj na začetek, kjer moramo popravljati, kar smo prej naredili le napol. To pa se izkaže za še veliko napornejše opravilo, kot bi bilo vsakokratno sprotno dokončanje začetega.

Poglejmo risanje krogov v partnerskem odnosu:

• Iskreno se soočajmo z vsem, kar se dogaja.

• Komunicirajmo, iščimo rešitve, pogovorimo se o vsem, kar se nam zdi pomembno.

• Ko imata oba partnerja občutek, da se je stvar razrešila, sta izrisala in zaključila »popoln krog«, ki jima daje podporo za naslednje korake na skupni poti.

• Dialogi nas – čeprav so lahko tudi naporni, razprave dolgotrajne – notranje bogatijo in zbližujejo, saj so vsebinsko polni.

• Ko se v komunikaciji umikamo, ne povemo in razčistimo stvari, rišemo luknjaste kroge.

• Ko je pritisk nerazčiščenih situacij prevelik, začnemo padati skozi prazne kroge nazaj, včasih prav na začetek.

• Čutimo praznino, začnemo se oddaljevati, bežati sami pred seboj in partnerjem, soočenjem z neizrečenim ali nerazčiščenim.

Bodimo dosledni in iskreni. Rišimo vsebinsko polne, zaključene kroge. Ne začenjajmo krogov ali njihovih približkov le zato, ker funkcioniramo iz navade. Če ne vemo, zakaj bi narisali krog, kaj z njim pravzaprav izbiramo, je veliko bolje pustiti polje vseh možnosti začasno prazno in se poglobiti vase. Začutiti, kaj zares želimo i šele takrat izrisati svojo pot. Izbrati zase tisto pravo.