Zgornja Gorenjska
Kranjska Gora
Jesenice
Žirovnica
Radovljica
Bled
Gorje
Bohinj
Osrednja Gorenjska
Tržič
Naklo
Kranj
Preddvor
Jezersko
Šenčur
Cerklje na Gorenjskem
Južna Gorenjska
Železniki
Žiri
Gorenja vas-Poljane
Škofja Loka
Medvode
Vodice
Vzhodna Gorenjska
Komenda
Kamnik
Mengeš
Trzin
Domžale
Moravče
Lukovica
Karavanke
Ena zgodba dveh taborišč
Besedilo:
Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus
/ nedelja, 19. marec 2017 / 15:47
V Muzeju Roberta Musila v Celovcu so predstavili zbornik mednarodnega simpozija ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj.
Primarni vzgib medsebojne čustvene vzajemnosti je močno in trajno pogojeval tudi inženirja Janka Tišlerja iz Tržiča, člana skupine merjevcev v tako imenovanem civilnem taborišču na Ljubelju. Čeprav je bil civilnim delavcem stik z jetniki prepovedan, jim je vseeno pomagal pri vzpostavljanju povezave z zunanjim svetom in njihovimi družinami. S tem je nadaljeval tudi po juliju leta 1944, ko se je zaradi možnosti aretacije priključil partizanom. Že med vojno je začel pisati dnevnik in zbirati gradivo o tem, kaj je videl in doživel v ljubeljski podružnici Mauthausna. Kasneje je dnevnik dopolnil z arhivskimi dokumenti in izjavami civilnih delavcev in celo esesovcev ter orožnikov … Rezultat tega je obsežna temeljna knjiga Mauthausen na Ljubelju iz leta 1995, je v svoji razpravi na simpoziju med drugim povedala Marija Jurič Pahor. Če ne bi bilo Janka Tišlerja, bi o ljubeljskem taborišču vedeli veliko manj.
Čeprav sta od leta 1943 naprej na slovenski in koroški strani gradbišča predora Ljubelj delovali dve satelitski podružnici osrednjega koncentracijskega taborišča Mauthausen, Ljubelj jug in Ljubelj sever, gre dejansko za eno zgodbo, ki jo je treba dopolniti in z vsemi načini, ki jih omogoča sedanji čas, predstavljati javnosti. Zgodovine se namreč ne smemo bati. To je bila pogosto povedana misel na predstavitvi zbornika mednarodnega simpozija ob 70. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča na Ljubelju z naslovom Politika memorije in pozabe, načini izročila in interpretacije. Simpozij je organiziral Tržiški muzej, pomagali pa so mu Kultur Agenda iz Celovca, tržiška občina, slovensko in koroško ministrstvo za kulturo in Francoski kulturni center v Sloveniji. Zbornik je izdan v slovenščini in angleščini. Zaradi problematike, ki jo obravnava, in območja, na katerem sta delovali taborišči, bi ga kazalo čim prej prevesti tudi v nemščino.
Na celovški predstavitvi zbornika v Muzeju Musil (Robert Musil je bil avstrijski pisatelj in gledališki kritik, rojen leta 1880 v Celovcu, po begu pred nacisti iz Avstrije pa je leta 1942 umrl v Ženevi – op. p.) so sodelovali organizatorji simpozija in pisci zbornika z naše in koroške strani: direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, direktor Kultur Agende iz Celovca Christian Waltl, predstavnik Mauthausen komiteja Manfred Morokutti, zgodovinar in profesor na celovški univerzi dr. Peter Gstettner, sociolog in raziskovalec kulture spominjanja dr. Danijel Wutti in dr. Gerti Malle, znanstvenica in vodnica po podružnici taborišča Mauthausen. Predstavitve se je udeležil tudi tržiški župan Borut Sajovic.
Območji nekdanjih ljubeljskih podružnic osrednjega taborišča Mauthausen (v njem je umrlo nad 2200 Slovenk in Slovencev, kar je največ med vsemi koncentracijskimi taborišči) doživljata različni usodi. Urejevanje območja na koroški strani ovira pomanjkanje denarja, lastniški zapleti in ugotavljanje, kdo je za kaj pristojen. Gre tudi za zgodovinsko in politično kočljivo temo, saj je Koroška še vedno obremenjena z nemškimi nacionalnimi miselnimi vzorci. Taborišče Ljubelj, kot se imenuje območje nekdanjega koncentracijskega taborišča na naši strani in je spomenik državnega pomena, od leta 2015 naprej upravlja Tržiški muzej. Njegova direktorica Jana Babšek je na predstavitvi zbornika v Celovcu povedala, da je bila s tem dana možnost ohranitve tega kraja spomina in nadaljnjega raziskovanja delovanja taborišča, kar je bilo pred letom 1990 potisnjeno v »delno pozabo« zaradi drugih, očitno bolj pomembnih tem. Sedaj je še čas za to, saj so nekateri njegovi pričevalci, tako pri nas kot v državah, od koder so bili interniranci, še živi. Kraja taborišč na južni in severni strani predora je treba povezati, tudi s potjo spomina, urediti informativni točki, organizirati izobraževalne akcije za mlade in poskrbeti za ohranitev pričevalcev zgodovine, kar taborišči sta, tudi v okviru čezmejnih projektov, je povedala Jana Babšek.
