Živa pride k hiši

»Tamladi« in »tastari«, 1. del

S sogovorniki se najpogosteje pogovarjam o preteklosti. Četudi je v njej marsikaj bolelo, pa čas pripomore, da se misli zbistrijo, rane pa zacelijo. Pri Katici je bilo drugače. Želela mi je pripovedovati o dogodkih, ki jo tepejo ta trenutek. Ne samo nje, temveč vso družino.

»Smo zelo preprosta družina. Z veliko odpovedovanji sva z možem adaptirala hišo njegovih staršev v želji, da bosta imela otroka lep in udoben dom. Nisva računala, da se bo v Sloveniji toliko stvari spremenilo na slabše. Usoda nas je večkrat udarila po glavi. Sin in hčerka nista in nista dobila službe, to je bilo zelo hudo. Občasno sta delala malo tu in malo tam, kar pa ni zadostovalo, da bi šla na svoje. Skupaj smo se odločili, da dogradimo prizidek, da bosta imela vsaj nekaj, če se s svojima partnerjema odločita za skupno življenje. Pri hčerki je šlo brez komplikacij. Poročila se je, zet je krasen človek. Dobili smo vnukinjo, ki je naš sonček. Zelo drugače je bilo pri sinu. Njegovo Janjo smo imeli zelo radi. Imela je velik dar za kuharske mojstrovine. Četudi je študirala eno od smeri v turizmu, se je najraje vrtela v kuhinji in nas presenečala s slaščicami. Kakšnega pol leta pred diplomo pa izve, da ima multiplo sklerozo. Vsi smo bili šokirani, še najbolj ona. Njeno zdravstveno stanje je šlo nekaj časa samo navzdol, postala je zelo nervozna, celo napadalna, vse jo je bolelo, in ko nas je obiskala, je zmeraj samo jokala. Sin ji je stal ob strani, da ji bolj ni mogel. Nekega dne pa ga pokliče in mu reče, da ga zapušča, da si ne more dopustiti, da bi mu bila v nadlego. Sina je njena odločitev zelo potrla. Že tako in tako je bil prizadet, v žepu je imel diplomo, službe pa nobene. Janja je na svojo stran pridobila tudi starše, tako da je sin Peter zmeraj ostal pred zaklenjenimi vrati, kadar jo je hotel obiskati. Ni nam bilo lahko. Po eni strani smo vedeli, da je Janjina bolezen s sodobnimi zdravili obvladljiva, po drugi strani se z možem nisva hotela preveč vtikati v sinovo življenje. Ker sva čutila, da sva ga lepo vzgojila, sva upala, da bo prej ali slej srečal novo dekle. Po dobrih dveh letih – vmes je tudi precej pil in se vlačil s prijatelji naokoli – je domov pripeljal novo. Pravzaprav je to naredil naskrivaj, ne da bi novo zvezo obešal na veliki zvon. Že ob prvem stiku se je zgodilo tisto, česar se boji vsaka mama: da ji bodoča snaha oziroma zet ne bo čisto nič všeč. Živa je bila na prvi pogled zelo lepo dekle. A le do trenutka, ko je začela pljuvati po vsem okoli sebe. Ravno tisti dan sva z možem pazila na vnukinjo, imela je vročino, pa ni šla v vrtec. Takoj je začela pametovati, da so različne otroške bolezni le posledica cepljenja. Da s cepivom vnašajo zdravniki v otrokovo telo bacile, ki slabijo imunski sistem. Istočasno pa je – in to kar v moji prisotnosti – razlagala sinu, da ona ne bo nikoli dovolila, da bi stari starši pazili na njene morebitne otroke. Z možem sva sedela za mizo in bila čisto brez besed. Sin se je nekaj nasmihal, videlo se mu je, da mu je precej nerodno. Sploh potem, ko je začela na dolgo in široko opravljati svoje prijateljice, sestrično, celo svakinjo. Vsi so imeli ogromno napak, zaradi katerih je ona, uboga reva, trpela, ker jih je morala prenašati v svoji bližini. Dala nam je vedeti, da z veseljem na vso svojo okolico stresa opazke in slabo voljo. Že prvič smo tudi slišali, da ima dve diplomi in ji zato nihče ni kos, da je nekaj več. Najbolj pa me je prizadela, ko je v nekakšnem samogovoru začela ljudi iz okolja, kjer je živela, zmerjati z 'nesposobneži, ki delajo pamže, namesto da bi skrbeli zase'. Morda se je zavedla tišine v dnevni sobi, namignila je sinu, da gresta na treking, in on je brez besed vstal in šel za njo. 'Tole bo pa štala, če ostane pri nas,' je ves pretresen zamrmral mož, ko sva ostala sama. Tolažila sem ga, da imava pametnega sina, da sam ve, katera je zanj primerna in katera ne. Pa sem delala račune brez krčmarja,« še zmeraj vsa pretresena razlaga Katica.

Meseci, ki so sledili, so šele pokazali, kako globoka rana je zazijala v sinu po tistem, ko je njegovo prvo dekle zbolelo in ga zapustilo. Če bi takrat vedela, kar vesta danes, bi naredila vse, da bi fant poiskal strokovno pomoč. Ni in ni se znal postaviti na noge, in ko ga je v roke dobila »svetovna manipulatorka«, ni izgubil le lastnega dostojanstva, tudi voljo. Postal je drugačen človek. V službi je bil še naprej takšen kot poprej, doma pa se je novi 'pridobitvi' povsem podrejal. Verjetno zaradi strahu, da bi izgubil tudi njo.

»Živa se je nekega lepega dne vselila z vsem pompom. Pripeljal je kombi in kar nekaj časa je sin z nekaterimi prijatelji raztovarjal številne škatle. Čez kakšen dan sem peljala moža v Ljubljano, na specialistični pregled, in ko sva se vrnila, se vhodna vrata niso dala odpreti. Poklicala sem sina v službo, in ko sem mu povedala za težavo, mi je odgovoril, da se bom morala navaditi, da bo na tistem mestu po novem stala omarica za čevlje. Potem je še dodal, da bom za mir v hiši storila največ, če vstopam v hišo skozi garažo. Skoraj me je kap, a sem bila raje tiho, da se sin ne bi sekiral še zaradi mene. Vsaj tako sem mislila. Na srečo sva imela ključ od garažnih vrat pri sebi. Ko sva vstopila v hišo, nisem mogla verjeti! Saj si predstavljate, kako so videti hiše, zgrajene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja? No, na podestu tik ob glavnem vhodu je stala omara, ki je popolnoma zakrivala vhodna vrata. Mimo nje sva se komaj zdrenjala, če sva hotela priti v stanovanje. 'Ljubica, tole omaro bo pa treba premakniti nekam drugam,' sem ji rekla, ko sem jo zagledala na stopnicah. 'Kar naredite to, če si upate!' mi je zasikala nazaj. Pa sem že mislila nekaj reči, a me je mož prijel za komolec ter stisnil, da sem molčala. Na nikogar se nisem mogla obrniti, še sestrična, ki je imela zmeraj pravi odgovor na še tako zamotano vprašanje, je ostala brez besed. 'Katica,' mi je rekla, 'karkoli boš naredila, vsi bodo planili po tebi. Mladi imajo danes v vsem vse prav, in če jim mi, starejši, nasprotujemo, nas pogazijo in zmeljejo. Umaknita se z možem, magari v kmečko sobo, ki jo imata v kleti, pa pustita mlade, da se znajdejo, kot vedo in znajo.' Verjemite, njene besede, so name delovale kot šok. Molčala sem še pred hčerko, ker nisem želela, da bi se brat in sestra med seboj prepirala. Z možem sva res ubogala sestrično in čez poletje preuredila kmečko sobo in še dva prostora za bivanje. Ko so sosedje videli, kaj počneva, so se trkali po čelu, kako neumna sva. Stisnila sva zobe v želji, da bi bil sin srečen in zadovoljen. Umik na svoje nama je prinesel nemalo olajšanja. Nič več nama ni bilo treba gledati sina, ki je klečeplazil pred Živo, nič več nisva imela opravka z njo, ki je v komaj nekaj mesecih zagospodarila v hiši, kot bi bila njena. Potem se je odločila, da bo imela psa. Sicer ne vem, od kod je privlekla nemškega bokserja, vem le, da poslej v hiši ni bilo nobenega miru več. Ta pes je lajal podnevi in ponoči. Pa ne le to! Pred kakšnimi štirimi leti smo povsod v stanovanju zamenjali parket, ki ga je ta zverina, ki ni bila majhna, povsem uničila. Stopnišče je smrdelo po urinu in iztrebkih, saj je koš za pasje odpadke bolj redko praznila. Bilo je konec maja, ko je tega psa, za katerega je menila, da je lepo vzgojen, začela spuščati na dvorišču. Sosedje so šli v zrak! Mnogi so imeli tudi majhne otroke – in verjemite, niti malo jim ni bilo všeč, ko se je tista zverina zapodila mednje!

(Nadaljevanje prihodnjič)