Najprej v helikopter, potem na smuči

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. januar 2017 / 09:36

»Pravilo na Aljaski je: če imaš lep dan, smučaš, kot bi bil tvoj zadnji dan na Aljaski.« Rok Zalokar se je zadnjih sedem let precej posvetil vodenju skupin na t. i. heli smučanje, najprej na arktičnem delu Švedske in v Sloveniji, zadnjo sezono na Aljaski. Povedal je nekaj o tem, kako se smuča na aljaškem žametnem pršiču, kako je potekalo njegovo delo vodnika, in podelil še kakšno izkušnjo več.

Rok Zalokar ima licenco mednarodnega združenja gorskih vodnikov, kar mu omogoča, predvsem pa dovoljuje, da kot gorski in turnosmučarski vodnik posameznike in skupine vodi v skalne smeri, na turno smuko, ledno plezanje ... Zadnjih sedem let se je precej posvetil vodenju skupin na t. i. heli smučanje in zaradi tega pridobil edinstvene vodniške izkušnje, najprej na arktičnem delu Švedske in v Sloveniji, zadnjo sezono na Aljaski. Pri heli smučanju helikopter smučarje pripelje na vrh gore, na katero se peš ne bi mogli povzpeti ali bi se zelo težko zaradi količine snega in oddaljenosti gore. »Na Aljaski smo s helikopterjem leteli 'dva tedna' stran od civilizacije. Kar pomeni, da če bi šli peš, bi dva tedna samo hodili do vznožja neke gore, kar bi za seboj potegnilo ogromno logistike,« pove Rok, ki ga je v Valdez na Aljasko k delu vodnika povabilo eno od tamkajšnjih podjetij, ki se ukvarja s heli smučanjem. Valdez je eno najsevernejših pristanišč na Aljaski, okoliške gore se nahajajo v nacionalnem parku Chugach na nadmorski višini do tri tisoč metrov. Območje nacionalnega parka je veliko približno toliko, kot so švicarske Alpe, gozdna meja je nizka, v glavnem gre za ledeniški svet. Kot je povedal Rok, dovoljenja za prevoze smučarjev v parku dobijo oz. podaljšujejo samo podjetjem, ki imajo statistično najmanj nesreč. Najboljša sezona heli smučanja na Aljaski je februarja, marca in aprila. Pa je to šport, avantura za bogate? »Ni nujno. Nekateri so pripravljeni za to izkušnjo varčevati več let. Večinoma pa se za to odločajo smučarji, ki so presmučali že kar nekaj terenov in si želijo nekaj novega, nekateri se vračajo sem deset let ali več. Včasih pridejo tudi začetniki, vendar jih je zelo malo,« pojasni Rok.

Ob ugodnih vremenskih razmerah v enem dnevu ena skupina, v kateri so običajno štirje smučarji in eden do dva vodnika, v povprečju odsmučajo šest spustov po različnih terenih. Z enim spustom premagajo v povprečju osemsto višinskih metrov. Ni pa nobene garancije za smučarski dan, kajti če je vreme slabo, helikopter ne poleti. »Pravilo na Aljaski je: Če imaš lep dan, smučaš, kot bi bil tvoj zadnji dan na Aljaski,« pojasni sogovornik.

Utečena »vojaška« operacija

Za pristajanje helikopterja na gori so strogi protokoli. »Podjetje, za katerega sem delal, ima s tem 25-letne izkušnje in dobro vedo, da gre lahko marsikaj tudi narobe. Ko pilotu helikopterja vodnik določi primerno mesto za pristanek na gori, poskrbi za varen izstop smučarjev, potem pa je vodnik tudi tisti, ki za helikopter naredi platformo. To pomeni, da s smučmi ali lopato zravna in utrdi sneg v velikosti tri kvadratne metre in okrog mesta pristanka označi teren. V primeru, da pride do nesreče, pilot takoj ve, kje lahko pristane, in s tem pridobi dragoceni čas. Za vsa mesta, kjer iz helikopterja izstopajo in vanj vstopajo smučarji, velja enak protokol s platformo in bolj jo utrdiš, manjkrat jo je treba postavljati na novo.«

Ekipa heli smučanja, v kateri so pilot, vodnik in logistik, je usposobljena tudi za reševanje, če pride do nesreče. Dan za ekipo se začne na sedežu podjetja že zgodaj zjutraj, kot pojasni Rok: »Na informativni tabli so zapisani podatki, kaj se je z vremenom dogajalo v zadnjih dneh in kakšne so napovedi čez dan. Direktor za sneg predstavi, na kaj moramo biti še posebno pazljivi ta dan. Potem se naredi načrt, pregledajo se skupine gostov; za vsakega gosta se vodi evidenca, ali že ima izkušnje s heli smučanjem ali ne, vodi se njegova telesna teža, kar je pomembno zaradi obremenitve helikopterja ... Naredi se logistika, kdaj se bo točilo gorivo v helikopter, da se helikopter čim manjkrat ugaša, zato da imamo na terenu stalno možnost helikopterskega reševanja, ker rešujemo sami. Prvi helikopter, ki zjutraj poleti, drugim sporoči dejansko stanje na terenu. Vse skupaj je videti kot utečena vojaška operacija. Pred vsakim smučarskim spustom po postaji bazi sporočiš, kje bo skupina smučala. Če se kaj pripeti, točno vedo, kje si ti. Kajti včasih smo zares daleč stran od civilizacije. Tereni so ponekod zares divji, iz oceana prihaja toplejši in vlažen zrak, ki trči ob bližnje ledenike, ki delujejo kot hladilnik – in tam skozi lahko v treh dneh zapade tudi tri metre snega. Poznati je treba vetrne koridorje in nevarna območja plazov, doline imajo svoje mikroklime.«

Rok pojasni, da na Aljaski bolj kot dokazovanje usposobljenosti za vodenje z licencami štejejo izkušnje in zaupanje, ki jih vodnik dokaže v približno v tednu dni intenzivnega izobraževanja in testiranja v realnih razmerah, preden sploh lahko vodi prvo skupino. Poznati mora vse varnostne postopke, sem sodi tudi znanje reševanja iz ledeniških razpok, poznavanje plazovnih tehnik ... Rok računa, da se bo na Aljasko še vrnil. Za primerjavo pove, da je npr. na Švedskem povsem drugačen sneg kot na Aljaski, na Švedskem je ta veliko bolj od vetra predelan, manj je pršiča, tereni pa bolj podobni Alpskim.

Nad glavami turnih smučarjev se ne leti

Pravilo oziroma kodeks v heli industriji je, da kjer so turni smučarji, helikopter nad njihovimi glavami ne leti. »So tereni, na katere se tudi gor pride peš in treba je spoštovati trud smučarjev, da vložijo cel dan, da pridejo na hrib. Ravno zaradi tega v Sloveniji nudimo v sodelovanju s slovenskim Flycomom eno izkušnjo heli smučanja v Karavankah s Stola na avstrijsko stran v Poden (Bodental). To je enkratno doživetje letenja s helikopterjem in terena za smuko, ki je primeren tudi za začetnike. Ta opcija ponuja odlične pogoje glede snega, saj je drugi del spusta na osojni (razen na vrhu) in v zavetrni legi. Sodelujemo tudi s profesionalnimi skupinami in snemalnimi produkcijami, ko skupaj najdemo najugodnejše terene za primerne kadre. V lanskem letu smo (celotna ekipa Vertical Adventures Slovenija) sodelovali v čudovitem projektu s produkcijo Bright Visuals in Galom Jakičem pri nastanku filma Up,« je povedal Rok.

Z licenco mednarodnega združenja gorskih vodnikov (IFMGA je evropska kratica v angleškem jeziku) Rok lahko vodi povsod po svetu razen po nacionalnih parkih Amerike, kjer podeljujejo koncesije podjetjem, kot je bilo v njegovem primeru vodenja na Aljaski. Poudaril pa je, da imamo tudi v Sloveniji zelo visok nivo, kar se tiče izobraževanj, in so naši vodniki za turno smučanje in gorsko vodništvo cenjeni v tujini.

Turno smučal v Kašmirju

Sicer pa je Rok na turnih smučeh presmučal praktično cel svet. Prvo znanje je že kot fantič pridobival na Viševniku, pred nekaj leti je s partnerko Petro turno smučal v Kašmirju in Zanskarju v Himalaji na šest tisoč metrih nadmorske višine. »Kašmir je sicer politično nestabilno območje, uporaba navigacijskih naprav ni dovoljena, tako da je bila to še večja avantura, saj si za to, kakšno bo vreme, izvedel edino na način, da si pogledal v nebo.«

Rad ima dober sneg, ker pa v Sloveniji žal za zdaj ni snega, se trenutno bolj koncentrira na t. i. 'free ride' skupine in jih odpelje na terene na tuje, koder je v tem času odličen sneg. Poleti turne smuči zamenja za plezalnike in gorniške čevlje in se prelevi v gorskega vodnika, vodi vse vrste plezanja in gorništva od Mont Blanca do Triglava.