Veliki narodnjak Slavko Avsenik

Pred kratkim sem si z zanimanjem ogledal dokumentarni film o Slavku Avseniku, o njegovem pomenu za slovensko kulturo in identiteto. Sam sem vse od začetka delovanja velik ljubitelj Avsenikove glasbe, zato mi je žal, da v njem ni bil omenjen Avsenikov nastop v berlinski filharmoniji.

Spomnim se zdaj že daljnega leta 1953, ko sem služil vojsko v Požarevcu, skupaj s prijateljem, prav tako navdušencem nad Avsenikovo glasbo, Janezom Gašperinom iz Begunj. Bili smo na terenu, s seboj smo imeli tudi vojaško radijsko postajo. Ravno vkopavali smo se, ko prihiti k meni Janez, ves razburjen od navdušenja. »Pridi poslušat,« mi reče, »boš slišal Avsenike!«

Spomnim se tudi njegovih začetkov; pogosto sem Avsenikovo glasbo poslušal na programu Radia Celovec, v oddaji Čestitke in pozdravi. Ne nazadnje so se Avseniki najprej uveljavili prav v tujini in je bil pretežen del besedil njihovih pesmi preveden v nemščino, razen skladbe Tam, kjer murke cveto. Zanimivo, medtem ko so opevali lepote Slovenije, se v besedilih Avseniki nikoli niso dotaknili drugih dežel nekdanje Jugoslavije, čeprav so jih poslušali tudi najpomembnejši tedanji državni funkcionarji, ki so Avsenike celo povabili, da so jim za novo leto igrali na Brdu.

Avsenikov ansambel sem, če se je le dalo, v vseh naslednjih desetletjih spremljal na številnih koncertih, celo na enem v Švici. Zelo težko sem dobil vstopnico, dvorana je bila nabito polna in po izvedbi vsake skladbe na nogah! Ne samo da so po vsaki pesmi ploskali z rokami, tudi topotali so z nogami! Ob koncu je bila pod odrom neznosna gneča, ker so oboževalci želeli od Slavka Avsenika avtogram ali pa so mu vsaj hoteli stisniti roko.

Ob slovesnosti pri odprtju Avsenikovega spomenika v Lescah se je oglasil znani slovenski humorist Tone Fornezzi - Tof, ki je med drugim dejal, da bi moral Slavko Avsenik dobiti Prešernovo nagrado, da je krivica, ker je ni. Rekel je, da jo dobivajo tisti, ki jih nihče ne posluša … bi se kar strinjal z njim!

Hvaležen sem za vse lepe melodije, ki sem jih slišal in jih še poslušam. Hvala, Slavko Avsenik!

Anton Škrab, Radovljica