Tekčeve jaslice: od polena do umetnine

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. december 2016 / 10:52

Jožef Ribnikar - Tekčev (1902–1970) je bil tržiški čevljar. S šuštarskim nožem, ki mu je »pasal v roko«, je rezljal tudi petindvajset centimetrov visoke figure za jaslice iz lipovega lesa. Osemdeset let je, kar je prvič postavil jaslice v domači kuhinji. O tradiciji Tekčevih jaslic pripoveduje razstava v tržiškem Domu Petra Uzarja, lahko si jih ogledate tudi od blizu v Galeriji družine Ribnikar v Tržiču. Jaslice so dopolnjene z lesenimi figurami akademskega kiparja Vinka Ribnikarja, Jožefovega sina.

Jožef Ribnikar je jaslice začel postavljati leta 1935, zadnje figure je dodal leta 1970. Bil je izučen čevljar, delal je v tržiškem Peku. Vajen šuštarskega noža je tudi figure iz lipovega lesa raje rezljal z nožem, kot da bi uporabil dleto. Vsi trije njegovi otroci, Vinko, Mari (poročena Šmid) in Silva (poročena Zupan), so mu pri tem pomagali in rezljali figurice v domači kuhinji. Silva se spominja, da je oče prav pred osemdesetimi leti v domači kuhinji prvič postavil jaslice, sicer v precej manjšem obsegu, kot so na ogled danes.

Od kod ime Tekčeve

V prve jaslice pred osemdesetimi leti so bili položeni sveta družina, sveti trije kralji, nekaj pastirjev in nekaj ovc. Težko si je danes sploh predstavljati, da je bilo takrat težko priti že do osnovnih barv, s katerimi so pobarvali figure. Jaslice je več kot trideset let Jožef postavljal v tržiški cerkvi, preostali člani družine so poskrbeli še za mah, skalice, slamice ... »Oče je delal jaslice tudi za druge. Po drugi svetovni vojni, bili so to drugi časi v drugačnem sistemu, je bilo ukvarjati se z jasličarstvom huda reč, očeta so kar trikrat klicali na zagovor v Kranj in spominjam se, da mu je mama enkrat rekla, da nas bo še uničil z jaslicami,« je povedala Silva. Sloves Tekčevih jaslic se je ohranil.

Družina Ribnikarjevih izhaja iz Seničnega in pri njih se je po domače reklo Pri Bajdu. Pri hiši sta bila sinova Janez in Jožef, Janez je ostal gospodar pri hiši, Jožefu pa so za dednino kupili hišo v Tržiču, ki pa se jo je že držalo ime Tekčeva. In tako je ostalo tudi pri imenu Tekčeve jaslice. Potomci znajo ceniti to, kar je ustvaril njihov oče, stari oče, praded. Silva doda, da je bil njen pokojni mož Dani tako nor na te jaslice, da so vsi govorili »te jaslice so pa Daniju v naročje padle«. Dani je bil tudi srce znanega Kvinteta bratov Zupan, ki je ob jaslicah vsako leto pripravil božični koncert. Izreden odnos do jaslic ima tudi Danijev in Silvin sin Marjan, ki tradicijo nadaljuje tudi pevsko in bo s Kvintetom Pueri Cantorum ob jaslicah zapel v petek, 30. decembra, ob 19. uri.

Kako se Vinko spominja očeta

»Moj oče in Janez Smolej (očetov prijatelj, tudi že pokojni, op. a.) sta razmišljala, kako bi izdelala jaslice. Začela sta jih oblikovati z glino, a ni šlo. Domislila sta se, da bi figurice za jaslice naredila iz lesa. Oba sta bila čevljarja, vajena rezanja z nožem, zato se nista bala zarezati v les. Vzor za videz figuric so jima bili dogodki iz Svetega pisma, stremela sta za stilom podob v Svetem pismu, skušala sta jih prenesti v les, kakor sta jih videla s svojimi očmi. Smolej je bil dober risar, med sabo sta se kosala, kdo bo naredil boljše. Začelo se je v letu 1935. Star sem bil komaj pet let, ko sem šel za 'farovž' po lipovo vejo, iz njenega lesa je oče napravil navadnega pastirja, ki vriska vrh planin, to je bil 12 centimetrov visok kipec, naslednji so rasli po milimeter za milimetrom, počasi so se jaslice večale. Očetova šola je bila prava, še danes se me drži znanje, ki mi ga je dal oče, samouk, delali smo doma, v naši kuhinji so nastajale figurice.« Takole je pripovedoval Vinko Ribnikar na nedavnem odprtju jubilejne razstave Tekčevih jaslic v Domu Petra Uzarja (postavil jo je na 17 panojih Lado Srečnik) in enako je Vinko pripovedoval zbiralki folklornih zgodb Jožici Koder, ki je razstavo opremila z besedilom. Še danes pa v Vinkovi delavnici stoji lesen palček, ki ga je pod budnim očesom svojega očeta izoblikoval, ko je hodil v četrti razred osnovne šole.

Gibljive figure: pastirji hodijo, Marija ziblje ...

Tekčeve jaslice pripovedujejo božično zgodbo v celoti. Kar je začel Jožef, samouk, je nadaljeval njegov sin Vinko, akademski kipar. Leta 2000 so jaslice prvič preselili v večji galerijski prostor, a so še vedno v domači hiši v Cerkveni ulici v starem Tržiču.

Vinko je očetovo vizijo božične zgodbe dopolnil z začetnim prizorom Marije in Jožefa med iskanjem prenočišča in končno sliko bega v Egipt. V ospredju je dodal še propadajoči tempelj in akvadukt, ki ponazarja konec antike in začetek obdobja našega štetja, risba in relief v ozadju pa upodabljata pokrajino, ki se za Betlehemom nadaljuje v globino. V osvetljeni niši na steni trije kralji sprašujejo Heroda o rojstvu Jezusa. Vsaka figura iz lesa je unikat, prav posebne pa so dvojne ali trojne figure iz enega samega kosa lesa. Posebnost Tekčevih jaslic so nekatere gibljive figure: pastirji hodijo, Marija ziblje, pastir seka drva, angeli krožijo nad štalico, pastir črpa vodo ... Mehanika je v domiselno izpeljani konstrukciji z različnimi kolesji, vzvodi, ki povzročajo gibe. V jaslicah se oglašajo živali.

Tekčeve jaslice, ki sodijo med najlepše dosežke ljudske in verske kulture pri nas, si je ogledalo več znamenitih akademikov, omenila sta jih v svojih delih tako etnograf in etnolog dr. Niko Kuret kot umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc kot tudi p. Leopold Grčar z Brezij, doktor jasličarstva, je v svoji knjigi Jaslice objavil fotografijo sedanjih Tekčevih jaslic.

Tekčeve jaslice v Galeriji družine Ribnikar lepo dopolnjuje še nekaj drugih kiparskih mojstrovin Vinka Ribnikarja in slikarska dela Mari Ribnikar - Šmid, ki zdaj stanuje v Domu Petra Uzarja, kar lahko simbolno povežemo tudi s tamkajšnjo razstavo Tekčevih jaslic. Mari se rada spominja svetih večerov, ko so v domačo hišo prihajali otroci, oblečeni v pastirje, pokleknili pred Tekčeve jaslice in zapeli ...