Cocker ni bil »božični« romantik
V četrtek, 22. decembra, se bodo v domžalskem klubu Blunout razlegale uspešnice Joeja Cockerja. Koncert v počastitev druge obletnice smrti legendarnega britanskega pevca in glasbenika z raskavim glasom pripravlja pevec iz Žirov Daniel Rampre, znan kot slovenski Joe Cocker, ki ga je širša slovenska javnost spoznala leta leta 2010 v šovu Slovenija ima talent. Nastopil bo z novo spremljevalno zasedbo Kokr Joe Band, ki ga sestavljajo prekaljeni glasbeniki: Robi Lukač z bas kitaro, Frenk Kebler s kitaro, Andrej Smrekar z bobni, Matic Čadež s klaviaturami ter spremljevalni vokalistki Andreja Čamernik in Viktorija Petek.
Rampre je sicer v tem času podobno kot drugi glasbeniki pogosto na odru. Z njim smo se pogovarjali minuli konec tedna na Pokljuki, kjer je v duetu z Andrejo Čamernik zabaval obiskovalce biatlonskih tekem. Pokljuško občinstvo, ki prihaja iz številnih držav, zabava že deset zaporednih let in seveda je tudi tokrat navdušil, zato ne čudi, da je slovenski Joe Cocker prav na Pokljuki dobil povabilo za nastop v Nemčiji, kamor se v družbi sopevke odpravlja že ta konec tedna. Kot pravi, se bo skušal dogovoriti, da se v Nemčijo vrne tudi s Kokr Joe bandom.
Z novo spremljevalno zasedbo ste se prvič predstavili prejšnji mesec v Kavarni Union v Ljubljani. Kako ste začeli sodelovati z glasbeniki, ki sicer že vrsto let preigravajo v skupini Obvezna smer?
»Podobno spremljevalno zasedbo sem v preteklosti že imel. Našli smo se pa, ko so ti fantje igrali na 30-letnici Obvezne smeri, kjer sva se z Andrejo slučajno pojavila kot gosta. Vsi so tudi navdušeni nad rokom in tako je prišla ideja, da naredimo Kokr Joe Band.«
Pravzaprav gre za dobršen del skupine Obvezna smer, z izjemo njihovega vodje in pevca Tonija Kapušina. Se ne bojite, da bi vas preveč povezovali z Obvezno smerjo?
»Tu ne smemo mešati jabolk in hrušk. Oni skupaj s Tonijem Kapušinom sestavljajo Obvezno smer, poleg tega pa igrajo še v mojem spremljevalnem bendu, kjer sta tudi še dve spremljevalni vokalistki. Lahko povem, da smo se super ujeli.«
Lani ste ob prvi obletnici Cockerjeve smrti izpeljali koncert v Škofji Loki, letos ga boste pripravili v Domžalah. Kaj se obeta?
»Tokrat bo koncept drugačen kot lani, ko sem imel veliko gostov, ki so vsak v svojem stilu zapeli po eno Cockerjevo skladbo. Posebna zanimivost je bila ena od Cockerjevih pesmi, ki jo je na frajtonarici spremljal nekdanji član zasedbe Atomik Harmonik Gašper Krek. Tokrat bomo z bendom v živo izvedli največje Cockerjeve uspešnice. V uri in pol se obeta šestnajst ali sedemnajst skladb, vmes bomo povedali tudi kakšno zanimivost. Vsekakor pa smo ponosni, da bo koncert v domžalskem Blunoutu, klubu, ki gosti vrhunske glasbenike, kot so Rok Golob, San Diego in Heavenix.«
Lanski koncert ste končali s Silvestrskim poljubom. Bo tudi tokrat na repertoarju ta zimzelena uspešnica?
»Ne vem še. Vsekakor lepo sovpada s tem časom. Cocker ni pel božičnih pesmi, ni bil te vrste romantik. Novembrski koncert v Unionski dvorani smo pa na primer končali s Hallelujah, s čimer smo se spomnili pred kratkim preminulega Leonarda Cohena.«
Kdaj ste se pravzaprav začeli navduševati nad Cockerjem in ga imitirati?
»Ko je občinstvo začutilo, da sem pri tem dober. Bilo je pred petnajstimi leti v Franciji, kjer sem igral s triom Gugu in je vmes prišla tudi Cockerjeva uspešnica You can leave your hat on. V Sloveniji pa se je navdušenje začelo predvsem po letu 2010, ko sem nastopil v šovu Slovenija ima talent, kjer sem poleg že omenjene uspešnice zapel še You are so beautiful. Takrat sem dobil vzdevek slovenski Joe Cocker, pod katerim me še danes najbolj poznajo.«
Kaj vas tako navdušuje pri Cockerju?
»Cocker nima svojih skladb, pač pa je delal priredbe. Največje hite so mu ponudili The Beatles, avstralska skupina INXS … Naredil je izjemne priredbe. Sedaj, ko ga dejansko malo bolje 'študiram', vsakič, ko ga poslušam, slišim kaj novega. Tako zelo je dober. In zaradi tega mi predstavlja izziv. Čeprav je v mojem repertoarju okoli sedemsto različnih skladb, želi občinstvo največkrat slišati Cockerjeve. Všeč jim je, njegovo glasbo poslušajo tako 70-letniki kot mladi, ker je dobra. Sam sicer poslušam različno glasbo, pomembno je, da je kakovostna.«
Sicer pa prepevate tudi pesmi drugih izvajalcev. Katere najraje interpretirate?
»Erosa Ramazzottija, Eltona Johna, Chrisa Reo pa tudi Gibonnija, Oliverja Dragojevića ... Tudi slovensko popevko imam zelo rad. Ota Pestnerja rad imitiram, čeprav je to zelo težko, ker je zame najboljši pevec. Rad prepevam tudi pesmi Janeza Bončine Benča.«
Dotakniva se še vaših samostojnih skladb. Že po oddaji Slovenija ima talent ste dejali, da si želite posneti album, a se vam še vedno ni nabralo dovolj skladb ...
»Vsako leto imam željo nekaj ustvariti. Začel sem s skladbo Dan, nato sva z Lucienne Lončina posnela duet Adelina, sledili sta še samostojni skladbi Dost' 'mam tega in Belo. Žal moje skladbe na slovenskih radijih in televizijah zelo redko predvajajo, še najpogosteje na Radiu Sora in Radiu Ognjišče. Težko je priti zraven. Je pa treba vedeti, da ustvarjanje avtorske glasbe terja veliko dela in stroškov, in če na koncu nihče ne predvaja tvoje glasbe, vse skupaj nima smisla. In verjetno nisem edini, ki tako razmišlja. Če bi vrteli več glasbe slovenskih avtorjev, bi jo tudi več ustvarjali in še bolj kvalitetna bi bila.«