Lepa starost v domu upokojencev

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. december 2016 / 14:06

Zakonca Janja in Dušan Bajda sta se pred poldrugim letom odločila, da se bosta preselila v dom upokojencev, kjer sta na neki način na novo zaživela ...

»Svoj priimek si mi podaril, ko sva stopila pred oltar. S ponosom sem ga vsa leta nosila, v visoki starosti je to božji dar ...« Tako se glasi odlomek iz pesmi, ki jo je možu Dušanu namenila Janja Bajda, 87-letna gospa, ki je pred kratkim s pomočjo vnukinje Barbare izdala svojo prvo knjigo pesmi z naslovom Kam grem. Zakonca Bajda sta vse življenje, vseh skupnih 67 let, živela v Kranju, zadnje poldrugo leto pa je njun prijazen dom garsonjera v petem nadstropju Doma upokojencev dr. Janka Benedika v Radovljici. Na hodniku pred vrati že cveti božična zvezda, skozi okna se odpira čudovit razgled na Stol in na Triglav ...

Da se preselita v dom, sta se odločila kar hitro, saj so prišla leta, gospod Bajda jih bo kmalu dopolnil 94, začeli so se vrstiti padci in zlomi in ugotovila sta, da ne zmoreta več živeti samostojno. Tako sta se 19. maja lani preselila v Radovljico in na neki način na novo zaživela. Gospa Janja se je takoj vključila v domske dejavnosti, k telovadbi, pevskemu zboru, obiskuje najrazličnejše delavnice, od risanja, izdelovanja kolažev do delavnice izdelovanja naravne kozmetike. Kot osnovnošolska učiteljica nemščine in angleščine (leta 1976 je diplomirala na pedagoški akademiji) pa je znova odkrila tudi svojo strast do poučevanja. Tako je začela stanovalce doma poučevati nemščino, česar se je lotila z vso natančnostjo in skrbnostjo odlične učiteljice. Tako za vsako uro pouka napiše priprave, učenci (predvsem učenke) pa nato snov do naslednje ure prepišejo. Poudarek daje predvsem učenju nemške slovnice, ki je osnova za vse ostalo.

Poleg tega pa je gospa Janja začela pisati pesmi, ki so nedavno ugledale luč sveta tudi v knjigi z naslovom Kam grem. V njej so zbrane pesmi, ki so nastale v zadnjem času. »Že prej sem včasih napisala kakšno pesmico, tudi kakšno pismo otrokom, če me je kaj bolelo ali žulilo ... Pa kakšno trapasto sem včasih napisala, recimo tisto, kako sva čuvala morskega prašička od vnukinje ... V knjigi so pa zbrane različne pesmi, ena je namenjena sinu, ena hčerki, nekaj vnukom, sestram, možu ... Nekaj se zgodi, nekaj se me dotakne in ponoči, če ne morem spati, vstanem in si zapišem. Zjutraj grem pa to potem napisat na računalnik,« pripoveduje. Tudi dela z računalnikom se je začela učiti v domu, saj ga prej ni nikoli uporabljala. »Če te nekaj veseli, nisi nikoli prestar!« pravi. Tako že nastajajo nove pesmi, ki jih predstavlja tudi v domskem glasilu in na različnih prireditvah. A kot pravi, ima za recitiranje nekoliko slaboten glas, zato ji je ljubše, če jih recitira kdo drug. »Še bom pisala, ne vem pa, koliko bo še časa in življenja ...« ob tem dodaja gospa Janja, ki je sicer Jeseničanka, Černetova s Tomšičeve.

Tudi gospod Dušan se v novem domu dobro počuti. Po rodu je Ljubljančan, med drugo svetovno vojno pa je izkusil grozote kar treh taborišč. Potem je bil dolga leta zaposlen na zavodu za pokojninsko zavarovanje, kjer je bil vodja oddelka za obračun pokojnin. »Tudi meni je obračunaval pokojnino!« se pošali soproga Janja. V slogi živita že neverjetnih 67 let. Spoznala sta se na koncertu v Postojnski jami in »kot je bil lep začetek, je lep tudi konec«, poetično pravi gospa Janja. »Saj sva včasih zobe grizla, a brez potrpežljivosti in razumevanja ne gre!« Tudi gospod Dušan se, kot mu zdravje dopušča, udeležuje domskih dejavnosti, hodi k telovadbi in k petju. »Ko je mož polomil kolk in roko, sva takoj dobila vso pomoč, zdravnika, rešilni avto ... Tu v domu je vse na enem mestu, imava skuhano, res nama nič ne manjka!« dodaja gospa Janja. Obiskujejo ju tudi sorodniki, najbolj pogosto sin Iztok, ki živi v Ljub­ljani, pa tudi hči Irena, ki živi na Goričkem, vnuki in pravnuki, sestra, nečaki ...