S kletvico se veliko pove

Film Pr' Hostar je po enem mesecu predvajanja postal najbolj gledan film letošnjega leta in četrti najbolj gledan celovečerec v samostojni Sloveniji. Satirično komedijo o življenju gorenjskih 'gaunarjev' je z minimalnim proračunom ustvarila ekipa z Jesenic. Ogledalo si jo je že več kot 146 tisoč gledalcev, kar je ustvarjalcem po treh zlatih rolah prineslo še veliko zlato rolo. Čeprav je že spletna serija Pr' Hostar, na kateri so zasnovali film, naletela na izjemen odziv, fantje takšnega uspeha niso pričakovali. »Vsi smo bolj skromni, nismo bahavi. Doma klikniti na posnetek na YouTubu je nekaj drugega kot pa odpraviti se v kino in dejansko plačati vstopnico. Zato smo si rekli: raje bodimo realni,« nam je zaupal Goran Hrvaćanin, soscenarist, soproducent in eden od glavnih igralcev.

Čemu pripisujete uspeh filma?

»Preprostosti in človeškosti, v prvi vrsti pa prepričljivi igri, zaradi katere nas imajo gledalci radi ali pa se jim zagabimo. Zame je tudi slednje kompliment. Nekomu sem obrnil želodec, česar brez prepričljivosti ne bi mogel.«

In kaj porečete kritikom?

»Dostikrat sem se že izrazil v zvezi s tem, ampak me vsi dojamejo, kot da sem pregrob ali pa zelo užaljen. Če recimo dam čustveno distanciran komentar, bi poudaril, da film ni všeč tistim, ki živijo v prejšnjem sistemu, vsaj v glavah, če ne drugega. Smo eni redkih, ki analiziramo sedanjost in tisto, iz česar izviramo, je pa film uspešen tudi, ker smo raziskali, komu je namenjen.«

V enem od intervjujev ste izjavili, da ste želeli ljudem pokazati, da živijo v dreku …

»Nisem se ravno tako izrazil, sem pa rekel, da nam mediji ves čas servirajo kruha in iger, projicirajo nam svet, ki ne obstaja. Mi pa smo hoteli dati nekaj specifičnega za našo deželo, izhajali smo iz ljudi, ki živijo tukaj.«

Kako in kdaj ste pravzaprav prišli na idejo za serijo Pr' Hostar?

»Bilo je pred približno štirimi leti. Do tedaj smo delali videe z zgolj balkanskimi vsebinami, zato so nas ljudje začeli povezovati samo s tem. Da se me ne bi to prijelo za celo življenje, sem želel pokazati vsestranskost, da znam še kaj drugega, da ne bom za vedno ostal Car, Krastać, nekdo s trdim L-jem … Nekoč smo v okolici nekega hotela snemali videospot za našo skupino Drhall. Dejan (Krupić, op. a.) je igral kmeta, s sekiro tolkel po drevesih in smo se avtomatsko začeli prepirati po gorenjsko. Ko smo se šli v hotel pogret, smo videli prazno recepcijo, prazen 'šank', jaz sem doma imel še stare uniforme iz časa, ko sem delal v casinoju, ki bi jih lahko »reciklirali«. In takrat se nam je utrnila ideja ...«

Čeprav je večina igralcev Gorenjcev, pa ste se morali verjetno 'gaunarski' govorici dodatno privaditi?

»Vsi kar 'gaunamo', poznamo gorenjščino, smo pa nekatere besede namenoma luščili ven, da je bila še bolj izrazita. Pozorni smo bili na biserčke, kot so 'jenej', kar pomeni nehaj. Nihče ni imel večjih težav z gorenjščino, morda edino Miha Brajnik, ki ni Gorenjec.«

Si pa predstavljam, da se v zasebnem življenju ne izražate tako sočno?

»Ni ravno vsaka moja tretja beseda kletvica, preklinjam pa, in to kar pogosto. (smeh) Saj sem konec koncev Balkanec, z eno kletvico lahko poveš več kot z dvema stavkoma zborne gorenjščine.«

Omenili ste, da ste pred snemanjem filma raziskali trg. Kdo je bila vaša ciljna publika?

»Ni šlo ravno za poglobljeno raziskavo. Že z YouTuba in Facebooka je bilo razvidno, da so naši oboževalci večinoma stari od 14 do 45 let in da je 70 odstotkov moških. Človeku ni treba veliko razmišljati, da se zave, kje živi in da Slovenija ni samo Ljubljana. Slovenija je v bistvu zelo preprosta dežela. Ne vem, zakaj se toliko trudimo biti sofisticirani, saj nič ni narobe, če smo preprosti. Preprostemu človeku gre lažje v življenju kot hiperintelektualcu, ki ga vsaka četrta stvar na svetu moti.«

Nam zaupate kakšno anekdoto s snemanja? Morda to, kako ste se ujeli z Miri Bolte, gospo, ki je enkrat starejša od ostale ekipe in je igrala Matevževo mamo?

»Če se izrazim z lepo slovensko besedo, smo vsi prismuknjeni, tudi gospa Miri. Nima zadržkov, je komedijantka. Mogoče bi izpostavil prvi kader v filmu, kjer Matevž dobi zaušnico, snemali so ga kakih sedemkrat. Res ga je, reveža, vsakič čisto zares usekala. Ko ga je prvič, je kar pozabil, da mora igrati. Iz gledališča je navajena, da moraš nekaj narediti, da izzoveš čustva. Pa roko ima tudi malo težjo. Že s samo gravitacijsko silo ga je zelo počila, ker pa je hotela še bolj pristno izpeljati, mu je pa skoraj glavo zavrtela.« (smeh)

Kakšen izkupiček se vam obeta glede na veliko priljubljenost filma?

»Saj ni skrivnost, kako se deli dobiček. Polovico pobrane vstopnine takoj vzame prikazovalec, kino. Od preostanka svoj delež vzame tudi distributer, odvisno, za koliko si se dogovoril. Na koncu načeloma ostanejo precej ubogi zneski. Ne bom rekel, da ne bomo zaslužili. Glede na to, koliko sem doslej služil, bom zelo lepo nagrajen za svoje delo. Ampak je tu potem še 30 ljudi, ki jim je treba izplačati honorarje. Vsak bo nekaj dobil in čisto vsi bomo veseli.«

Že razmišljate o snemanju nadaljevanja?

»Od začetka predvajanja filma je komaj mesec dni, tako da smo sedaj še v sredini 'ciklona' in je še malo prezgodaj za špekulacije. Po novem letu bomo dejansko videli, kaj smo dosegli.«