Najboljši v »klasičnem« slogu
Veliko nagrado pravkar končanega 32. Slovenskega knjižnega sejma je za knjigo leta prejel Boštjan Gorenc - Pižama za svoj knjižni prvenec sLOLvenski klasiki 1.
Ljubljana – Klasični slog bi veljal za način, na katerega izbirajo dobitnika Velike nagrade Slovenskega knjižnega sejma, knjigo leta namreč med petimi nominiranimi avtorji izbirajo bralci oziroma obiskovalci sejma. Sicer pa knjižni prvenec Boštjana Gorenca - Pižame sLOLvenski klasiki 1 ni prav nič klasična knjiga. Nasprotno. Način, na kakršnega jo je Gorenc napisal, je svež in drugačen, na vsak način pa blizu mladim bralcem, za katere se tako zelo borimo, da bi brali več.
Kot so zapisali ob izboru Gorenčeve knjige med pet nominiranih, Boštjan Gorenc - Pižama slovenske literarne klasike brezkompromisno razseka. Po načelih rimoklepstva jih skompilira v vrtiljak podatkovnega toka in ga ponudi bralcu. Spletno pojavnost besedil dobesedno prenese v knjižno obliko. Oblikovno zelo vprašljiv prelom, za knjižne normative včasih celo nesprejemljiv, se izkaže kot izjemno učinkovito orodje manipuliranja. Transformacija likovnih sredstev iz digitalnega sveta je neposredni namig bralcu, kako naj se sooča z avtorjevimi lucidnimi pogledi na slovensko literarno dediščino skozi prizmo aktualnih družbenih fenomenov. Odlično postavljeno zrcalo naši sedanjosti. Pravzaprav antiknjiga, ob kateri se zastavlja vprašanje, ali postaja take vrste branje tudi naša prihodnost. Knjiga je sicer izšla 8. februarja pri Cankarjevi založbi, uredila jo je Ana Ugrinović, oblikovala Manca Švara, ilustracije je prispeval Matej de Cecco, nekaj tudi Ančka Gošnik Godec.
Kako se ponaša s knjigo leta, smo povprašali Boštjana Gorenca Pižamo. »Že samo to, da sem se kot nominiranec za knjigo leta znašel v družbi takih slovitih književnih imen, je bila neznanska pohvala za knjigo in zame. Očitno mi je uspelo na slovenski knjižni trg dostaviti nekaj svežega, po čemer ljudje radi sežejo. Veseli me, ker je nagrada kombinacija tako kritiškega očesa, ki je nominirance moralo spustiti skozi dvoje sito, kot ljudskega glasu, kar je znak, da knjiga živi med ljudmi. Vsekakor pa je to imenitna spodbuda za nadaljnje delo in ustvarjanje. Od tu naprej gre pot samo še do Cukrarne, he, he.« Prepričani smo, da do nadaljevanja sLOLvenski klasiki 2. Nagrajeni prvi del ima namreč že več kot pet tisoč lastnikov.