Mama, zakaj?!

Kot kukavica, 1. del

Sem in tja me ne le preseneti, temveč celo zelo prizadene, ko do mene prihajajo krute zgodbe o ženskah, ki se kot mame niso najbolj izkazale. Trudim se razumeti, kako so lahko dovolile, da je, na primer, pri ločitvi enega vzel oče, pa ga potem leta in leta niso več videle, kaj šele, da bi ga poiskale in vsaj za rojstni dan stisnile v objem. Tudi Fanika ima za seboj težko preizkušnjo, ki je za povrh še zelo zamotana.

Šele njena vnukinja bo, kot kaže, s sistematičnim raziskovanjem, kaj se je nekoč pravzaprav dogajalo, razkrila razloge za bolečine, ki jih starši/matere zadajo svojim otrokom. To, da so te najhujše in najbolj bolijo, najbolje vedo tisti, ki so jih doživeli.

»Zgodba, ki vam jo pripovedujem, ni v celoti iz prve roke. Nekaterih drobcev iz otroštva se sicer spominjam, ne pa vseh,« je pripovedovala Fanika. »Vnukinja Mirjana danes trdi, potem ko je naredila že kar nekaj raziskav, da je imela moja mama več kot le tri otroke. Vsakega z drugim. Bila je zelo lepo dekle, imela je takšen glas, da so mu še angelčki prisluhnili, ko je pela na koru. Bila je iz zelo verne družine, eden od bratov je bil celo duhovnik. Nje pa nihče ni mogel imeti na vajetih. Pri šestnajstih letih je imela prvega otroka, pri njenih dvajsetih sem se rodila jaz, ki sem bila – vsaj tako sem bila dolgo prepričana – njen najmlajši otrok. Spominjam se, ko se je začela druga svetovna vojna. Mene in brata, ki je bil leto starejši, je nekega vročega poletnega večera pustila na pragu pri dedu in babici. Pri sebi je obdržala prvega otroka, sina, ki ji je bil zmeraj najbolj pri srcu. Z bratom sva bila vesela novega okolja, kjer sva imela vsaj kaj jesti. Spala sva na peči, poleti in pozimi. Z nama se ni nihče več kot toliko ukvarjal. Niso naju niti crkljali niti tepli. Bila sva tam, obenem pa naju ni bilo. Pri hiši je bila še neka starejša ženska, lahko da je bila dedova neporočena sestra, ne vem točno. Včasih naju je presenetila, ko je brez besed pustila na mizi ob peči nekaj jabolčnih krhljev in odšla skozi vrata. Med vojno je brat kakšno leto hodil v nemško šolo, jaz še to ne, ker sem bila premajhna. Še dobro, saj nisem imela čevljev, tako da pozimi sploh nisem šla iz hiše. Imela sem mačko belo-rjave barve, ki sem jo pogosto božala. Kadar mi je predla v naročju, sem imela občutek, da nisem sama. Brat me je za vsako malenkost udaril, še danes ne vem, zakaj. Takšen je bil. Tudi mama je naju pogosto tepla, rekla bi, da se je tega nasilja za prazen nič navadil pri njej. Imela sem že več kot deset let, ko nas nekega dne mama ponovno obišče. Na glavi je imela klobuk in ne rute, kot je bilo takrat v navadi. Zdela se mi je še lepša, kot sem jo imela v spominu. Ko me je zagledala, ni rekla drugega kot: 'A ti si?' V grlu se mi je nabirala kepa, najraje bi stekla k njej in se stisnila v njen objem, pa si nisem upala. Babica jo je povabila v hišo, mene sta medtem nagnali ven. Kmalu se je zaslišalo vpitje in kričanje, kaj točno sta govorili, še danes ne vem. Ne morem se spomniti. Bratu je bilo vseeno, saj je imel veliko dela s tem, ko je okoli bunkerjev s prijatelji pobiral žico, ki so jo potem prodajali za gradbeni material in z njo tudi zaslužili. Mama, ki se je prikazala na pragu, mi je povedala, da bom še naprej ostala pri babici, da se bo ona poročila in odšla v Beograd, od koder je doma njen bodoči mož. Takrat pa sem zajokala, priznam. Beograd se mi je zdel tako zelo daleč. Padla sem na kolena in jo med solzami prosila, naj me vzame s seboj, da bom čisto pridna in ubogljiva. Niti pogledala me ni. Le babici je obljubila, da bo za naju z bratom vsak mesec pošiljala nekaj denarja. Če ga je tudi v resnici, ne vem. Babica o teh nakazilih ni nikoli govorila, in tudi ko sva z Mirjano brskali po njeni zapuščini, nisva našli nobenega odrezka.

Mirjana je med 'potovanji' po preteklosti ugotovila, da se je njena babica, moja mama, v Beograd preselila zato, ker je med vojno spoznala nekega oficirja, ki se je vanjo zaljubil. Tudi ona je v njem zaslutila zanimivo priložnost. Žal pa je bodoči soprog svoji predragi postavil krut pogoj, ki se je glasil, naj v Beograd ne vlači svojih nezakonskih otrok.« Fanika je že vrsto let prepričana, da njeni mami tega pogoja ni bilo težko izpolniti.

»Danes vemo tudi to, da se je mama v Slovenijo pogosto vračala. Če ne drugam, pa na Bled, kjer so z možem in hčerko, ki se jima je v zakonu rodila, letovali. Niti enkrat samkrat pa se ni ne tako ne drugače oglasila svoji mami, kaj šele nam, otrokom. Za bratom, ki ga je takrat, ko me je pustila pri babici, vzela s seboj, se je izgubila vsaka sled. Šele v šestdesetih letih sem ga začela iskati s pomočjo Rdečega križa. Mama ga je pustila pri moževi partizanski kolegici, ki sama ni mogla imeti otrok. Zanj pa je nekaj malega plačevala, toliko da je lahko dokončal poklicno šolo. Tisti trenutek, ko se je zaposlil, poštnih nakaznic ni bilo več. Po telefonu sta se slišala enkrat samkrat, ko se je poročil. Poklicala ga je in mu čestitala. Žal pa v zakonu ni imel sreče. Ker ni nikoli dobil nobene ljubezni, je tudi ni znal dati. Z ženo sta se sporazumno razšla prav zaradi hladu v njunih medsebojnih odnosih. Za sina, ki ga ima, je materialno ves čas zgledno skrbel, čustveno pa ne, zato sta se tudi onadva s časom povsem odtujila. Mirjana se je pred desetimi leti odpravila tudi v Beograd, kjer je spoznala mojo polsestro Agnes. Zakaj ji je mama dala ameriško ime, ni vedela. Bila je zelo presenečena, ko je slišala, da ima v Sloveniji sestro in brata. Pomisli, sploh ni vedela! Bila pa je zelo prijazna in je privolila, da se srečamo. Res smo se, vendar … nismo si imeli kaj dosti povedati. Z veseljem, ki se je mešalo z bolečino, sem poslušala, ko je pripovedovala, kako lepo otroštvo je imela, da sta ji starša nudila številne dobrine, šolanje, univerzitetno izobrazbo. Gledala sem v tla, tudi v svoje zgarane roke, na katerih so se poznale sledi garanja v tovarni, kjer sem delala kot nekvalificirana delavka. Tudi bratu ni bilo vseeno, saj je imel podobno usodo, kot je bila moja. Nekajkrat smo si še pisali za božič, potem pa je Agnes umrla za rakom. Tako kot moja mama.«

»Pa ste šli vsaj na pogreb?« me je zanimalo.

Fanika je odkimala. »Nismo, saj nam nihče ni povedal. Sem pa pred nekaj leti obiskala njen in mamin grob. Nihče ne skrbi zanj, vse je bilo zaraščeno. Z možem sva ga malo uredila, a se bojim, da ga je do danes ponovno prerasel plevel.«

Fanika je materino ljubezen pogrešala vse življenje. Ko je bila njena babica že v letih in je postala betežna, je zgledno skrbela zanjo. Na nek način tudi iz zelo osebnih, intimnih razlogov. Vsaj takrat, ko jo je preoblačila in hranila, se jo je lahko dotikala in božala. Babica ji je bila za te dotike zelo hvaležna.

Iz velike škatle s spomini je potegnila fotografijo, ki ji jo je pustila Agnes. Na njej je več ljudi, Fanika pozna le mamo in njenega moža, ki je bil tudi tokrat v vojaški uniformi. Zadaj se skriva Blejski grad, fotografija je sicer v barvah, a so te že precej obledele.

»Nikoli nisem izvedela, kdo je bil moj oče. Kadar me daje nespečnost, strmim v temo in se sprašujem, kako je lahko takšna ženska brez čustev, brez srca. Zavrgla me je kot odpadek, ni ji bilo mar, kako živim, ni ji bilo mar za moje otroke, njene vnuke. Pa je umrla šele potem, ko se je rodil prvi vnuk …«

(Konec prihodnjič)