Nikoli končani razpleti

Mama, 3. del

»Oče je po hitrem postopku uredil na sodišču – glede na svoj položaj in funkcijo je poznal veliko sodnikov in mu to ni bilo težko – da sem se kot mladoletna deklica pri 17 letih poročila. Poroka se je zgodila 30. januarja, takoj naslednjo soboto, 6. februarja, pa sem rodila hčerkico. Samo predstavljajte si nebogljeno dekle, ki drži v roki sad posilstva!

Bila sem še otrok, nesposobna, da bi lahko nosečnost in porod doživljala kot nekaj lepega, čustvenega. V času nosečnosti nisem bila niti enkrat pri ginekologu. Nisem bila niti življenjsko zavarovana. Lepo prosim, ne zavijajte z očmi in me ne obsojajte, ko boste brali mojo življenjsko zgodbo! Grde reči so se mi dogajale v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo vse drugače, kot je danes. Nezakonska nosečnost je bila nekaj grdega in grešnega, dekleta smo se morala poročiti, če smo nosila otroka! Takšne so bile navade. Na tisto, ki se ni, so gledali zviška.

Žal je tako imenovani mož še naprej živel svoje življenje z vsemi umazanimi podrobnostmi, kot bi bil še zmeraj samski in brez obveznosti. Kod je hodil in s kom se je družil, mi ni povedal. Takrat se še nisem zavedala, da so me porinili v naročje nasilneža zato, da so se me znebili. Dosti kasneje sem izvedela, da nisem bila edina, ki jo je mož posilil. Bilo jih je še več, zlasti avtoštopark. Pa mislite, da so si drznile posilstvo prijaviti? Niso. Nihče jih ni jemal resno. Mož je bil tudi težak alkoholik, surovež, nasilnež. Sanjalo se mu ni, kaj je to normalen človeški odnos, kaj so to nežnosti, pozornosti. Poleg fizičnega nasilja sem dan za dnem ob njem doživljala še spolno nasilje. Včasih je trajalo tudi vso noč. Ne prosite me, da bi vam govorila o podrobnostih. Umazane in krute so bile. Mož je užival že v tem, da je imel nad menoj kontrolo in oblast, da sem mu bila podrejena, ne le telesno in spolno, tudi materialno. Če se mu je zdelo, da se upiram, mi je zagrozil, naj bom tiho, da edinole on ve, kaj je dobro zame. Ker da sem še premlada. Na papirju je potem 'zakon' trajal celih pošastnih petnajst let. Vas zanima, ali me je mama prišla kaj obiskat? Ni prišla. Nisem je videla tri leta, od oktobra 1963 do julija 1965. Šele takrat se je prikazala pri vratih, strah in groza – bila je v visoki nosečnosti, saj je septembra rodila peto hčerko. Njen veliko mlajši partner pa je še naprej živel v delavskem domu.

Za mamo je bilo soočenje z mojim materinstvom velik šok. Sramovala se me je, saj sem ji pomenila živ dokaz, da se stara, da ni več smrklja, temveč tudi babica. V svoji brezbrižnosti je bila prepričana, da si z njeno 'izbiro' zgolj deliva posteljo, na kraj pameti ji ni padlo, da imava otroka in sva tudi poročena. Ni priznala svoje krivde za moje žalostno stanje, še huje: postala je še bolj gospodovalna, mogočna, ukazovalna. Vztrajala je, da mora biti vse po njenem, namesto da bi mi pomagala pri varovanju hčerke, mi je prepustila v skrb še svoje dete!

Počasi pa so se odpirale oči tudi fantu, ki ga je več let ovijala okoli prsta. Povedal ji je, da s takšno, kot je, on ne misli živeti. Vztrajal je, da se spremeni, da si skupaj poiščeta stanovanje. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi se odpovedala lagodnemu življenju, zato ni privolila.

Pri nas doma so postajale razmere po njeni vrnitvi vedno bolj nemogoče, pijančevanje se je iz dneva v dan stopnjevalo. Potem je očetu končno prekipelo. Našel ji je sobo in leta 1967 se je mama preselila. Ni šlo drugače, saj smo živeli v groteskni zmešnjavi, ko smo samo čakali, da se zgodi nekaj grdega. Tudi sestre se niso mogle vpisati v srednjo šolo, takoj po osemletki so se morale zaposliti. Za predzadnjo sestro me je močno skrbelo, kaj bo z njo. Ker je bila ves čas prepuščena sama sebi, jo je že v dekliških letih življenje nosilo sem in tja. Malo je manjkalo, da ni pristala v prostituciji.

Moje življenje pa je bilo še naprej prekleto. Preveč ljudi je živelo na kupu pod skupno streho. Mama se je zmeraj, kadar se je pojavila na vratih, postavila na stran mojega moža, saj sta si bila tako in tako blizu in zelo podobna: od pijančevanja do nasilništva. Žal je začel piti tudi oče. Začel je napadati mamo, tako da je zaradi vpitja, zmerjanja in kričanja postalo res neznosno.

Novembra 1965, pri osemnajstih letih, sem ponovno zanosila. Nosečnost je bila prekleta, saj je mož, ko je izvedel zanjo, z menoj ravnal še bolj nečloveško. Mama se je ob tem smejala in mi govorila, naj potrpim, da je mož glava družine, da ga je treba ubogati, ne glede na to, kaj hoče in zahteva od ženske. Mož je znal udariti tako, da se ni poznalo. Vedela je za to, a je gledala vstran.

Mama je bila doma, ko sem šla rodit. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi popazila na mojo hčerko. Na pomoč sem poklicala sosedo in očeta. V porodnišnici sem rodila še eno deklico. Kaj hujšega! Mož mi je očital, da sem mu naredila sramoto, zato me v porodnišnici ni niti enkrat obiskal. Še huje: začel je trditi, da je otrok pankrt, da on že ne bi zaplodil dveh deklic. Sebi in drugim je dopovedoval, da mi je mama v njegovi odsotnosti pripeljala druge moške na podoben način, kot je to naredila z njim, ko smo bili na morju. Besede, ki so bile izrečene večkrat na dan, so zelo bolele. Pogosto sem razmišljala, da bi zbežala, a nisem imela kam. Tudi finančno sem bila odvisna od moža, saj nisem bila nikjer zaposlena.

O tem, kako se je moje življenje nadaljevalo, ne bi več izgubljala besed. Želela sem se le izpovedati, pred vami razgrniti tisti del življenja, ki je potem usodno vplival na malodane vse moje odločitve. Z mamo nisem imela več kot toliko stikov do trenutka, ko ni šlo drugače, kot da smo jo sestre morale dati v dom. Malo mar mi je bilo, kje je in kam gre, a le do trenutka, ko so uradniki potrkali na moja vrata z besedami, da bom za njeno oskrbo morala tudi sama prispevati. Temu sem se odločno uprla, a ni nič pomagalo. Njena senca me zato spremlja še danes. Ko sem bila otrok, mi je uničevala otroštvo, danes mi krade že tako skromno pokojnino, ki znaša malo več kot štiristo evrov. Čisto nič si ne morem privoščiti, živim iz rok v usta. Še novih očal ne, pa bi jih kot invalidka že zdavnaj morala zamenjati. Ko sem hotela uveljavljati invalidski dodatek, sem ugotovila, da je papirje o obeh operacijah v Avstriji brezbrižno zavrgla, tako da nimam v roki čisto nobenega dokaza, kaj se je dogajalo.

Vse travme, žalostni in tudi tragični spomini so ponovno oživeli. Sestre so pozabile, da sem po ločitvi staršev prevzela skrb zanje. Ko gre za denar, se neha vsaka ljubezen, tudi sestrska. O sebi in o svojem življenju sem poskušala napisati nekaj vrstic, a mi ni šlo. Vsakič so me bolečine, ki jih še nisem pozabila, spravile v jok. Pride kakšen dan, ko me kdo vpraša, zakaj do lastne mame ne morem čutiti nobene ljubezni. Takšno vprašanje mi kot nož prebode srce. Res ne vem, ali drugi ljudje z lahkoto pozabljajo in odpuščajo ali pa jim je bilo v življenju postlano le z rožicami?«

(Konec)