Manj znani pokljuški vrhovi
Veliki Selišnik (1956 m)–Debeli vrh (1962 m) – Oaza miru s pogledom na procesijo planincev, ki gredo na Viševnik. Razgledna, manj znana vrhova nad Pokljuko …
Pokljuka je odlično izhodišče za ture različnih težavnosti, tudi za take, ki so brezpotne. Ja, ja, na dosegu roke enega najbolj obleganih pokljuških vrhov je oaza miru. In če si v hribih želimo tudi malce miru, stran od obljudenih poti, je tale tura kot nalašč za nas.
Izhodišče vzpona je Rudno polje. Po makadamu se sprehodimo do smučišča in se začnemo vzpenjati po njegovem levem robu. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se bolj strmo začne dvigovati po smučišču. Na vrhu smučišča se kolovoz spremeni v pešpot, ki se dviguje v ključih, kar naredi vzpon precej bolj prijeten.
Prečkamo planino pod Plesiščem in na razcepu nadaljujemo desno proti Kačjemu robu, pot naravnost gre proti Viševniku. Pot proti Kačjemu robu se zmerno dviguje skozi rušje. Niti nimamo občutka pridobivanja višine, a ta se kar nabira. Kmalu smo na severni strani Viševnika. Pred seboj zagledamo Mali Draški vrh, vzhodno od njega je vrh brez imena, še bolj vzhodno je Veliki Selišnik, za njim pa se skriva Debeli vrh. Spustimo se v kotanjo pod Viševnikom, ki jo obhodimo po desni strani. Ko se pot obrne levo, se nam z desne strani priklopi pot s planine Lipanca oz. Debele peči. Na tem razpotju mi zavijemo desno, proti Lipanci. Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji sledimo vse do mesta, ko se le-ta začne spuščati. Takrat mi zapustimo pot in se usmerimo na greben. Greben je poraščen z ruševjem, med katerim opazimo prvega možica in tudi pot je dobro vidna. Z grebena celo rahlo sestopimo in sledimo možicem. Pot se občasno strmo dvigne. Ko dosežemo konec rušja, se usmeri strmo levo navzgor po krušljivem terenu. Približamo se skalam in možici nas vodijo tik pod skalami. Na desni je ruševje, potka je ozka. Strmo se povzpnemo nazaj na grebenu, kjer nas možici še vedno vodijo proti vzhodu. Ko že vidimo vrh, kjer je ogromen možic s skrivljenim križem, se po levi strani ruševja po izpostavljeni stezici sprehodimo do skal, preko katerih se povzpnemo do vrha.
Sestopimo na markirano pot, ki vodi proti Lipanci, po poti vzpona. Previdno v zgornjem delu, ki je precej izpostavljen, prav tak je tudi srednji del. Če spregledamo kakšnega možica, se lahko zelo hitro znajdemo na zahtevnejšem terenu, polnem kotanj. Ko smo na markirani poti, je ta na začetku precej položna, vmes se rahlo vzpne, ves čas pa nam nudi lep razgled. Na odcepu proti Debelemu vrhu zavijemo levo. Pot je sicer markirana, a steza ponekod precej slabo vidna. Hodimo v pasu rušja in redkih dreves. Slabo vidna steza nas pripelje na vršna travnata pobočja. A glej ga, zlomka, tik pod vrhom zavijemo rahlo desno, nato pa skozi pas rušja levo in že smo na vrhu Debelega vrha. Celotno pot smo imeli čudovit razgled na kraljestvo Triglava z Ržjo in Rjavino, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik s severne strani, verigo Karavank s kepo in Dovško Babo …
Z vrha ponovno sestopimo na markirano pot proti Lipanci. Gremo mimo odcepa za Mrežce, no, lahko skočimo tudi nanje, sicer pa sestopimo proti Blejski koči na Lipanci, a je ne obiščemo – razen, če bi kdo jedel ričet –, ter nadaljujemo desno, nazaj proti Rudnemu polju, kjer nas čaka jekleni konjiček.
Nadmorska višina: maks. 1979 m
Višinska razlika: skupna približno 1000 m
Trajanje: 5–6 ur
Zahtevnost: 4 / 5