Kranjski »uscana in usrana gasa«

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (72)

Ali verjamete, da so še ne tako dolgo nazaj imeli po hodnikih po občinah, zdravstvenih domovih in sploh javnih uradih nameščene pljuvalnike? To so bile slab meter visoke kovinske posode s pokrovko, ki se je dvignila, če je človek stopil na stopalko, da je lahko tako pospravil slino iz ust. Povsod so bili napisi: Ne pljuvaj po tleh! Starejši se tega še spominjamo. Spominjamo pa se tudi pripovedovanja staršev, da so ljudje dve kranjski ulici imenovali »uscana« (sedaj Tavčarjeva) in »usrana« (sedaj Tomšičeva) »gasa«. Verjetno ni treba razlagati, zakaj.

Ko sedaj spremljamo zapise iz dežele Kranjske, je vse skupaj morda preveč v lepoto ovito? Kako pa naj bo, ko govorimo predvsem o lepih plateh svojih prednikov? Kljub temu so ti predniki živeli v časih, ko so se zaradi nemarnosti soočali s številnimi nalezljivimi boleznimi. Tudi takratno življenje v primerjavi s sedanjim pove, kako je bilo nekoč. Na primer v časih prvega ljubljanskega škofa Lamberga pa tudi Bleiweisa in Prešerna. Kako se je vse spremenilo!

V časniku Illyrisches Blatt (Ilirski list) je bil 5. novembra 1831 objavljen članek, ki je namigoval na nenavadna sredstva, ki so jih uporabljali ob poznejših epidemijah kolere. Časopisi so poročali, da si ljudje drgnejo telo z raskavim suknom ali s krtačami, noge pa naj si segrevajo z vročo opeko. Eni so svetovali, da naj bolnik pije toplo, drugi naj pije mrzlo vodo. Kurili naj bi samo s premogom, ker da njegovi plini odganjajo nalezljive bolezni ipd. Ljudem so priporočali naravnost smešne načine zdravljenja kolere. Posebej znan je bil »čudežni kis četverih roparjev«, ki je imel svoje poreklo v južni Franciji. Svoje ime je dobil po štirih možeh, ki so se ob kugi v Marseillu leta 1720 zavarovali s tem razkuževalnim sredstvom, da so potem ropali po stanovanjih obolelih. V kulturnem in znanstvenem svetu so se vnemali prepiri, ki se niso popolnoma polegli niti leta 1883, ko je znameniti učenjak dr. Robert Koch odkril pravega povzročitelja kolere.

Kolera se je prvič razširila po slovenskih deželah leta 1836. Hude epidemije so se nato pojavile še v letih 1849, 1850, 1855, 1866 in 1886. V naše kraje so bolezen zanesli predvsem okuženi vojaki, ki so se vračali iz Italije. Kolero lahko zaradi njene okrutne požrešnosti v času divjanja epidemij označimo za velikega reformatorja na področju zdravstva v 19. stoletju. Ob tem seveda ne gre pozabiti drugih bolezni, kot so jetika, davica, ošpice, škrlatinka, griža, legar, spolne bolezni, trahom, črne koze ... Slovenske dežele so plačevale smrtni davek tudi zaradi obupnih zdravstvenih in higienskih razmer v mestih in na podeželju. Kako smo že zapisali? V Kranju omenjenih dveh ulic niso brez razloga imenovali »uscana in usrana gasa« ...

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Radovljici se je rodil 1. 11. 1849 slovenski podobar in konservator Janez Vurnik. Že njegov oče je imel kamnoseško in podobarsko delavnico. Še slavnejši pa je bil kasneje radovljiški slovenski urbanist in arhitekt Ivan Vurnik, ki je bil s Plečnikom in Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture.

V Celovcu se je 2. 11. 1856 rodil general Blaž Žemva (tudi Blasius Schemua), po rodu iz Gorij. Leta 1910 je bil na vojnem ministrstvu odgovoren za vsedržavno mobilizacijo.

V Kamni Gorici se je 6. 11. 1808 rodil publicist, pesnik, pripovednik in kritik Leopold Kordeš.