Papeži

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. oktober 2016 / 14:26

»Preden so Petra odpeljali na morišče, je določil za svojega naslednika in vodjo kristjanov v Rimu moža z imenom Lin. Čeprav se ni ohranilo ne vedenje o Petrovi vlogi ne o pogojih, pod katerimi je predal vodstvo Linu, je bila Petrova poteza ključni trenutek v ustanovitvi papeštva. V številnih pogledih je bil to trenutek, ko se je rodilo papeštvo. Jezus Kristus je predal Petru oblast nad svojo čredo, zdaj pa je Peter to oblast predal Linu. Tako se je začelo apostolsko nasledstvo, neprekinjena linija oblasti, ki je v stoletjih prehajala z osebe na osebo in ki trenutnega papeža neposredno povezuje s Kristusovimi duhovniki. Funkcije, ki jih opravlja trenutni papež – pridiganje, vladanje in posvečevanje – so iste, kot so jih opravljali apostoli v letih takoj po Kristusovem vnebohodu. In vsakega rimskega škofa so posvetili škofje, ki jih je posvetil poprejšnji papež. Tako je nastala neprekinjena linija mož, ki so jih s polaganjem rok posvetili njihovi predhodniki in ki sega nazaj prav do Kristusa. / Res, da vsi možje, ki so v prvih letih zasedali položaj rimskega škofa, niso bili dorasli svoji nalogi – eden je pobegnil z denarjem, zbranim za dobra dela, medtem ko je neki drug najel tolpo gladiatorjev, da je ubila njegovega nasprotnika –, toda ustanova je počasi pridobila ugled in moč, ki sta pritegnila v Rim najimenitnejše mislece in najbolj poduhovljene duše. Ko je proti koncu petega stoletja propadlo Zahodno rimsko cesarstvo, je Cerkev preživela in zagotavljala kontinuiteto in sidro za tiste državljane zdaj že bivšega cesarstva, ki so bili prisiljeni živeti pod posvetno oblastjo barbarov, dostikrat niti ne krščanskih. Cerkev je posnela stari upravni sistem cesarstva, škofi in nadškofje so prevzeli vloge provincijskih upraviteljev, vsi pa so se obračali na Rim, ker so od tam pričakovali vodenje, napotke in napredovanja.« (Str. 8–9, 12)

Knjig o papežih imamo že veliko, a ta je gotovo ena najbolj berljivih in preglednih. Navajam odlomka iz uvoda, v katerih avtor pojasni predvsem troje: da je vsak papež v bistvu naslednik Kristusovih apostolov, kako je Peter papeštvo ustanovil in dejstvo, da je Rimska cerkev pravzaprav naslednica Zahodnega rimskega cesarstva. In še več: v dveh tisočletjih se je razširila po vsem svetu in dejansko postala »vesoljna« (kar pomeni beseda katoliška). To potrjuje tudi izbira papeža Frančiška – kot prvega papeža, ki ne prihaja iz Evrope, ampak celo z južne poloble, iz dežel pod Južnim križem …