Zlato tele suženjskih sanj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 14. oktober 2016 / 09:54

Pred dnevi je bila v prostorih nekdanje zadruge v Mavčičah na ogled nevsakdanja likovna razstava. Zlato tele slikarke Lare Ješe gleda v nas in mi gledamo vanj.

Mavčiče – Vabilo na kulturni dogodek, odprtje magistrske likovne razstave z naslovom Zlato tele bodoče magistrice slikarstva Lare Ješe, je v podatku, da gre za prostore nekdanje zadruge v Mavčičah, postalo nekoliko neobičajno. Nenavadnost je močno narasla na dogodku samem, saj so nekdanji skladiščni prostori zadružnega doma z novo vsebino samo na odprtju sprejeli več kot sto petdeset obiskovalcev, ki so si prišli ogledat umetniški projekt svoje sovaščanke, sorodnice, prijateljice, sošolke, učenke, v prvi vrsti pa mlade konceptualne umetnice, povezovalke preteklega s prihodnjim, Lare Ješe. Dodatno dozo posebnega doživimo ob umetničinem vodenju po razstavi, ki se ga je v preteklem tednu vsak dan ob popoldnevih, ko je bila razstava odprta, udeležilo vsaj po trideset obiskovalcev.

»Ljudje res niso pričakovali likovne razstave v prostorih nekdanje zadruge, zgrajene v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so nazadnje dve leti samevali. Prvič doslej so ti nekdaj skladiščni prostori dobili povsem novo namembnost,« pojasni diplomirana slikarka, ki bo še letošnjo jesen zagovarjala tudi magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Povod za razstavo so bila, kot rečeno, dela, ki jih je pripravila za magistrsko nalogo, hkrati pa tudi pregled njenega triletnega dela. Larino umetnost spoznavamo v treh skladiščnih oziroma delovnih prostorih nekdanje zadruge. Konceptualno razstavo, naslovila jo je Zlato tele, lahko označimo za evolucijo od klasičnih slikarskih platen velikih formatov prek grafik in sitotiska do virtualne galerije, prostorske postavitve in prodajalnice v zadnjem prostoru, kjer njen umetniški koncept postane tržno blago. Portreti krav, teličkov in konj so v avtoričini zgodbi osrednji motiv. »Sprva me je zanimal motiv konja, kombiniranega s pozlato, ta kombinacija pa se je nato razvila v idejo o zlatem teletu. Da bi v naši podeželski državici naletela na ranč ali kravji hlev, ki bi ga lahko uporabila za umetniške namene, ni bilo treba stopiti daleč. In prav tam sem našla – za mnoge nerazložljiv – ogromen vir navdiha. Ta pot je že sama po sebi vodila od delovnih konj in industrijskih krav do prek klavnic in prehranskih proizvodov, nato pa je začela zavijati v smeri virtualnih medijev,« svojo umetniško usmeritev pojasnjuje Ješetova.

Sprva je bila zavezana predvsem klasični oljni sliki, med študijem pa jo je v iskanju pomena portreta pritegnila studijska fotografija. Lotila se je slikanja različnih konj v omejenem škatlastem prostoru velikosti 25 kvadratnih metrov. Serija fotografij je nato nastajala dve leti na dveh različnih rančih s konji. »Konje si sicer radi predstavljamo kot divje in svobodne, mene pa je zanimalo, kako se živali v tej 'škatli', kamor so postavljeni mimo svoje volje, obnašajo. Ponosni lipicanci in jahalni konji so bežali ven, klavnim konjem je bilo pretežno vseeno, na splošno pa so se urejali po volji alfa predstavnika. Eksperiment sem povezala z družbeno kritiko – dokler si v škatlici, lahko počneš karkoli.«

Projekt se je nato razvijal na študentski izmenjavi na visoki šoli za grafiko in knjižno oblikovanje (Hochschule für Grafik und Buchkunst) v Leipzigu, kjer je Lara imela odlične pogoje za raziskovanje tehnike sitotiska. V prvem prostoru se tako poleg oljnih kravjih portretov nahajajo tudi grafike z motivom živali v eni izmed faz v klavnici, kjer je ideja postavitve vzeta s freske Mrtvaški ples. V drugem prostoru je na ogled prostorska postavitev iz govejih kož, ki so prvotno koristile za scenografijo pri fotografiranju telička v hlevu, tokrat pa jih je umetnica postavila kot rekonstrukcijo fotografskega studia. Na drugi strani pa so izpostavljene štiri QR-kode. Kaj zdaj? »Če imate težave, se obrnite na koga, rojenega po letu 1980,« sporoča prvi napis, saj starejša generacija ni najbolj poučena o sodobni spletni komunikaciji. Pri vsaki posamezni 'sliki' je z aplikacijo treba odkodirati QR-kodo in na pametnem telefonu se nam prikaže umetniško delo. Virtualna galerija. Po uspešnem odkodiranju je na ogled proces dela z mladim teličkom, ki je bil v performansu pozlačen. »Želela sem pozlatiti tele, a mi to pri neudomačenem teličku ni uspelo. Zato sem morala počakati na rojstvo novega, ki jo je bilo treba najprej navaditi na mojo prisotnost. V tem procesu je nosil na kožuhu barvo, skakal čez ovire in doživel pozlatitev. Podobe sem uporabila za razvoj štirih različnih zgodb z dodanimi reklamnimi gesli velikih multinacionalk in 'razstavila' na Instagramu,« pojasnjuje Lara Ješe glede umetniškega dela magistrske naloge.

»Zlato tele iz biblijske zgodbe je simbol malikovanja, zablode, izdaje svobode in želje po suženjski sreči. Ta simbolika se izrazi v delih, ki se dotikajo interneta, sodobne tehnologije in potrošniških predmetov. Tako se zlato tele v aktualnem času kaže kot ekran, v katerega bolšči izgubljena množica, ki se vdaja suženjskim sanjarijam in se tolaži s predmeti in predstavami, potem ko je že zavrgla ideologijo in moralo. Ker je svet izven ekrana pogosto neudoben in boleč, je vedno teže odvrniti pogled.«

V zadnji sobi je sledila še darilnica, ki je vključena predvsem kot dodatek k vsaki novi galeriji. Lara Ješe bo v prihodnjih dneh zagovarjala magistrsko nalogo pri profesorjih Levu Kreftu in Zmagu Lenardiču, potem pa za nekaj časa odhaja v Švico. Z izjemno umetniško popotnico.