Mama – kaj je že to?

Ni bilo razloga za smeh, 1. del

Razlog, zakaj se je Danilo odločil, da mi pove svojo zgodbo, je zelo vsakdanji: na živce mu namreč gre, ko vsepovsod posluša, da so moški, če so v zrelih letih še samski, lahko le mamini sinčki ali pa geji. On ni ne eno in ne drugo. Je le človek, ki mu je nekoč ženska, ki se je štela za njegovo mamo, naredila veliko hudega.

»Spomini na otroštvo niso lepi. Zmeraj smo živeli v tesnih, mračnih in zelo umazanih luknjah. Pa neštetokrat smo se selili. Oblečen sem bil v oblačila, ki smo jih otroci dobivali od dobrih ljudi. Ne vem, ali je Rdeči križ takrat sploh deloval, Karitasa pa ni bilo. Mama je že imela dva otroka z nekim drugim moškim, ko sem prijokal na svet. Moj oče je bil podoben biser, kot je bila sama. Menda sem dneve in dneve ležal v mokrih plenicah, jokal zaradi lakote in osamljenosti. Včasih se me je usmilila polsestra, če je slučajno prišla k svoji mami na obisk, če je ni bilo, sem dobil jesti šele zvečer, ko sta se starša vrnila domov s svojih pivskih pohodov. Shodil sem pri štirih letih, bil sem ves krastav, umazan, nenehno mi je teklo iz nosu. Ko sem šel v prvi razred, je mama ponovno rodila. Če je bil oče isti, se ne spominjam, ker smo takrat živeli sami. Poleg šolskih obveznosti sem moral skrbeti še za brata, kakor sem vedel in znal. Spominjam se, kako so se sošolci norčevali iz mene, ker nisem nosil spodnjih hlačk. Sploh nisem vedel, da obstajajo! Posmehovala se mi je tudi učiteljica. V svoji ubogi, otroški glavi sem se končno domislil, da ne bi bilo nič narobe, če bi si nataknil mamine. To sem res storil. Potem šele sem bil tarča posmeha! Edino ena od sošolk se je zavzemala zame. Jokala je, ko je videla, kako gredo ravnajo z mano. Sošolce, ki so me zmerjali s ciganom, je zatožila učiteljici, a ta ni nič ukrepala. Le skomignila je z rameni, češ saj nič ne morem, če so si učenci v laseh. Ines me je nekoč odpeljala k sebi domov. Njena mama se je prijela za glavo, ko me je videla. Sicer sem se na vso moč branil, a me je potem zgrda stlačila v kad in me umila. Prvič v življenju sem bil čist. Gledal sem se v ogledalo in bil sam sebi všeč. Dobil sem tudi nova oblačila in svoje prve gate. Sanjalo se mi ni, da je tista luknja spredaj narejena zato, da skoznjo potegnem lulčka in lulam. A ker sem bil dober opazovalec, sem kmalu ugotovil, da se mi na stranišču ni treba sleči, da si lahko pomagam drugače. Zelo sem se navezal na Inesino mamo. Pogosto so me povabili na kosilo, in če smo imeli ob sobotah slučajno še pouk, sem najprej stekel domov po bratca. Smilil se mi je, ker bi bil, če tega ne bi storil, lačen,« obuja svoje zelo boleče spomine na otroštvo moj sogovornik.

Konec prvega razreda je imel Danilo same nezadostne. Kazalo je, da ga bodo stlačili v posebno šolo. Prav nobenega usmiljenja niso čutili do ubogega otroka. A se to po nekem čudežu ni zgodilo. Ponavljal je razred in ga zaključil z odličnim uspehom. Vse do osmega razreda se je uvrščal med pet najboljših na šoli. A to mu ni dosti pomagalo. Imeli so ga za cigana, četudi to ni bil. Učitelj fizike, ki ga je rad dajal na zob, ga je, če ni takoj odgovoril na njegovo vprašanje, poslal v klop z besedami, da se morajo tudi cigani učiti, če hočejo splezati na zeleno vejo.

Danilo je bil v tretjem razredu, ko se je njegova mama ponovno selila. Tokrat v svoje lastno stanovanje. Njen oče je dobil odobreno tako imenovano 'italijansko pokojnino'. Čez noč je bilo denarja čez glavo! Ker pa je bil kljub alkoholu, ki je bil tudi njegov stalni spremljevalec, zadosti trezne glave in je vedel, da bodo lire hitro skopnele, če z njimi ne bo ravnal po pameti, je obema hčerkama raje kupil stanovanje, kot bi jima dal v roke gotovino.

»Stanovanje je bilo zelo veliko. Dobil sem svojo sobo, v kateri je bila velika omara, pisalna miza, postelja in velika rdeča preproga z vtkanimi vrtnicami. Počutil sem se kot kralj. Ded mi je kupil tudi kolo, da mi ni bilo treba pešačiti v šolo. A sem ga imel samo nekaj mesecev. Potem pa je mami zmanjkalo denarja in ga je prodala. Mama si je našla novega moškega. Spet je bila noseča. Brat Viktor je obiskoval prvi razred. Bil je zelo nesrečen, ker je še zmeraj lulal v hlače in v posteljo. To je počel zato, ker so ga mama, če ne ona, pa kdo od moških, ki so si v stanovanju podajali kljuke, nenehno tepli. Bal se je teme in omar, zato je večino časa prebil pri meni. Učenje mu ni šlo najbolje od rok. Trudil sem se, da bi mu pomagal, a ni šlo. Končal je samo štiri razrede, se zaposlil, potem pa je tudi on začel piti. Nazadnje sem ga videl pred kakšnimi petnajstimi leti. Komaj sem ga prepoznal. No, pa da nadaljujem zgodbo tam, kjer sem skrenil s poti: mama je rodila deklico. Če prav vem, je bil to njen peti otrok. Polsestri, ki ju je imela pred menoj, sta živeli pri starših moškega, ki je bil njun oče. Z njima sem se kdaj pa kdaj srečal, poznali smo se, več kot toliko pa nismo imeli stikov. Stari starši so moji polsestri držali zelo na kratko. Tudi moji mami niso dovolili, da bi ju obiskovala. Pa, verjemite, nobene potrebe ni bilo po takšni prepovedi. Mami na kraj pameti ni padlo, da bi to počela. Brigalo jo je za lastne otroke. Še danes ne vem, zakaj nas je sploh rodila. Pri prvih dveh hčerkah kontracepcija še ni bila tako prisotna, lahko pa bi šla delat splav. Prihranila bi nam veliko trpljenja in še več žalosti. Pa tega ni storila. Menda se je na smrt bala zdravnikov. Ne vem sicer, ali to drži, tako se je govorilo. V našem stanovanju, ki je bilo tako lepo, sončno in veselo, ko smo se vselili, so se zvrstile vse 'propalice' od blizu in daleč. Včasih, ko so imeli denar, se je pilo in veseljačilo več dni skupaj. Ne bom pozabil nekega petkovega večera. Poklicali so me v kuhinjo in eden od pijanih možakarjev mi je ukazal, naj jim pokažem lulčka in se igram z njim. Ker nisem takoj ubogal, je pristopil bliže in mi takšno primazal okoli ušes, da sem padel na tla in je potem kar nekaj časa trajalo, da sem prišel k sebi. Ko sem se pobral, je svojo zahtevo ponovil. 'Če ne boš ubogal, bomo poklicali bratca in se bo moral igrati z luliko vajine sestre', mi je še zagrozil. Na smrt sem se ustrašil. Sestrica je bila še majhna, bila je zelo nežen in nenehno bolehen otrok. Težko je tudi dihala, ker je imela kronično astmo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem tistega prasca ubogal. Ne morem vam povedati, kako so se mi smejali. Najbolj pa se mi je smejala lastna mati. Izraza na njenem obrazu ne bom nikoli pozabil. Takrat se mi je zagnusila, zasovražil sem jo, in če bi imel v roki karkoli uporabnega, bi jo z lahkoto ubil. Ves osramočen sem se zavlekel v svojo sobo in zaklenil vrata. Še prej sem šel po sestrico, brat je tako in tako ležal na preprogi, kje pa drugje. Nisem mogel zaspati, bilo me je tako zelo sram, da ne morem povedati. Podobni večeri so v naslednjih dveh ali treh letih še pogosto sledili. Potem pa je moja mama na srečo sodelovala pri nekem ropu trgovine, za nekaj časa so jo zaprli, nas otroke pa so dali v rejo. Ko bi šli vsaj skupaj, pa nismo! V svoji otroški glavi sem zato komaj čakal, da so mamo izpustili, da sem spet lahko videl brata in sestrico. Naše snidenje je bilo nepopisno! Jokali smo in se objemali. Zlasti sestrica, ki je imela že skoraj pet let, me je bila vesela.

(Konec prihodnjič)