Vse se je uredilo

Vas v Brdu, 3. del

Lojzka se veselo namuzne, ko nadaljuje: »A mislite, da sem bila tako neumna, da bi komu povedala, s čim vse se ukvarjam v Nemčiji? Mi ni padlo na pamet! Tisti, ki so hodili k meni po 'tolažbo', pa so prav tako bili tiho ... «

Pripovedovala je, da so takratni zdomci živeli vsega usmiljenja vredno življenje. Niso znali jezika, tudi ona ne, opravljali so najnižja dela. Pogrešali so dom, sredi tujih krajev se sprva niso dobro znašli. Pozneje so se začeli združevati v slovenska društva, a v njih ona ni bila zaželena. Kot da bi imeli slabo vest, če bi jo gledali za isto mizo. Lojzka je požrla tudi ta cmok, saj jim ni zamerila. »Da so le še hodili k meni po 'tolažbo', pa je bilo vse v redu,« pravi. »Skupaj z njimi sem se tudi jaz starala, leta so se mi začela kar nabirati. Pri skoraj štiridesetih sem si želela početi kaj drugega. Pa mi je nekoč ena od rednih strank – bil je vesel, zelo postaven Dolenjec – omenil, da njegova znanka, ki je bila zobozdravnica, išče asistentko. Nič nisem kolebala, takoj naslednji dan sem šla tja. Z možem sta imela v najemu ogromno hišo, v kateri je bilo več ordinacij. Mesec dni sem bila na preizkušnji, Klavdia me je naučila lepega obnašanja in vsega drugega, kar sem potrebovala pri asistenci. Delo ni bilo težko, zaslužek pa zelo velik. Po kakšnem letu, ko sva postali tudi prijateljici, me je nekoč poklicala k sebi v svoje stanovanje in me vprašala, ali bi lahko pri njenem možu naredila tudi kakšno naduro, ki bi mi jo plačali kar v gotovini. Nič hudega sluteč sem pristala. Sanjalo se mi pa ni, pri čem bom pomagala. A sem že kmalu videla na lastne oči. Gospod je na črno delal ženskam splave. Prihajale so fine Nemke, tudi Slovenke. Proti koncu mojega službovanja pa tudi ženske drugih narodov, celo tiste pokrite. Ko sem kdaj pa kdaj poslušala njihove zgodbe, sem ugotavljala, da je bila moja v primerjavi z njihovimi nedolžna in brez posebnosti. Sanja se vam ne, kaj vse morajo doživljati uboge ženske! Za domačimi stenami se skriva toliko gorja, da normalen človek nima dovolj bogate domišljije, da bi spravil skupaj zgodbe, ki sem jih slišala. Nekoč sem vzela k sebi deklico, ni še imela petnajst let. Tudi po videzu me je močno spominjala na moja otroška leta. Zelo slabo je govorila nemško, a sva se lahko sporazumevali, saj sem bila bolj ali manj vešča tudi njenega jezika. Že zelo zgodaj so jo dali v zakon precej starejšemu moškemu. Ker pogosto ni več zmogel opravljati svojih zakonskih dolžnosti, jo je silil početi stvari, ki so se ji gnusile. Potem pa se je navezala na fanta, ki je po hišah raznašal mleko z bližnje kmetije. A tudi on ji je dopovedoval, da mu lahko izkaže ljubezen le na ta način, da sta intimna. Pri tem se je spočel otrok, za katerega pa mož ni smel izvedeti, saj bi imel drugo barvo kože. Naredila sem vse, da sem deklico najprej več mesecev skrivala, potem pa sem ji preko zvez omogočila, da se je na skrivaj preselila na Švedsko. Več let sva še ostali v stiku, enkrat sem jo tudi obiskala. Bila je poročena, imela je tri otroke, žal pa ji sreča z moškimi ni bila naklonjena. Ta, ki ga je dobila, jo je prav tako pretepal in zapiral v stanovanje kot prvi. Kaj se je z njo dogajalo kasneje, ko sem se že preselila nazaj v Slovenijo, ne vem.«

A ta deklica je – če ne drugega – v Lojzki prebudila čustva do njenega lastnega sina, ki ga je davno tega dala v rejo. Leta in leta več kot toliko ni mislila nanj. Potem pa kar naenkrat. Čez noč. Kot bi jo nekaj obsedlo. Iskanje ni bilo lahko, saj se je družina, ki ga je vzela za svojega, preselila na obalo. Gospod je postal direktor v enem od tamkajšnjih hotelov. A ji je po dolgem iskanju uspelo najprej navezati stike z njim.

»Nič kaj me ni bil vesel. Sin, ki sta ga poimenovala Goran, je bil že poročen in je imel dva otroka, moja vnuka, pravzaprav. Moja velika sreča je bila, da je vedel zame. Ker če ne bi, tudi sama ne bi drezala. Raje bi se odpovedala trenutku, da ga vidim in objamem. Srečanje smo načrtovali za božič, ko sem iz Nemčije prišla za malo dlje časa na dopust. Avtoceste takrat še ni bilo in spominjam se, da sem se v divjem metežu vozila po tistih divjih klancih, ki jim ni bilo videti konca. Še dobro, da sem imela kar dober avto. Veliko vozil je bilo parkiranih ob cesti, ker niso mogli ne naprej, ne nazaj. A na Kalu je bilo vse drugače. Pred seboj sem uzrla modro nebo, sonce pa je stopilo tudi ostanke snega na avtomobilski strehi. Sploh ne vem, zakaj sem se od nestrpnosti tresla kot šiba na vodi. Leta in leta bi sina lahko obiskovala, ga objemala in tako naprej, a ga nisem. Očitno sem morala dozoreti ali pa je tisto ubogo dekletce v meni sprožilo nekaj materinskega, česar predtem nisem poznala. Ko sem pred seboj zagledala skoraj meter devetdeset visokega fanta, zelo resnega, z majhnim otrokom v naročju, mi je zastal korak. Sem ga res jaz rodila, pa je bilo vprašanje, ki mi je naredilo okoli srca takšen boleč oklep, kot je bila Kristusova trnova krona. Dala sva si roki, vprašal me je, ali sem dobro potovala in podobne neumnosti. Ko se je prepričal, da nisem kakšna spaka, da ne grizem, mi je predlagal, naj grem z njim domov. Stanoval je v Portorožu, v enem od blokov, ki so jih tam začeli graditi. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem ugotovila, da je vedel, zakaj sem ga dala stran od sebe. Poskušal me je razumeti, a videla sem, da mu to ni dobro uspevalo. Bognedaj, da bi izvedel, s čim vse sem si v Nemčiji služila kruh! Naslednjič smo se videli ob veliki noči in tako je naneslo, upam si reči, da tudi ob veliki pomoči sinove žene, da smo se spoprijateljili in potem nisem počela drugega, kot razmišljala, kaj naj jim kupim, kaj dam. Čutila sem veliko potrebo po tem, da nadoknadim zamujeno. Bila sem presrečna, ko sem videla, da me je imel rad tudi njegov drobižek!«

Lojzka pravi, da za vsako rit raste palica. Tudi za njeno se je našla. Oglasila se ji je vest zaradi vsega hudega, kar je v življenju komu storila. Njena duša ni slišala nobenih izgovorov, nobenih opravičil. Terjala je kazen celo za malenkosti, ki jih je Lojzka že zdavnaj pozabila. Pod težo vsega, kar jer prišlo za njo, ni zdržala. Požrla je pest tablet, in če njen kuža, ki jo je našel v kopalnici, ne bi na vso moč lajal, bi bilo po njej.

»Ne morem reči, da sem se po tej izkušnji, o kateri danes govorim prvič, začela čez noč spreminjati. Je pa res, da sem naredila vse, da sem organizirala društvo, preko katerega smo pomagali številnim dekletom, ki so jih moški izrabljali, ko so zanosile, pa zavrgli. Tudi družinam, ki so prihajale iz Slovenije, v Nemčiji ni bilo lahko. Starša sta delala po cele dneve, mladina pa je bila prepuščena sama sebi in ulici. Mogoče se bo kdaj našel kdo, ki bo napisal kakšno knjigo tudi o tem zelo intimnem življenju naših izseljencev, kdo ve.« Imela je 57 let, ko se je za stalno vrnila v domače kraje. Prenovila je hišo, v kateri živi, pomagala sinu, da si je prav tako kupil hišo, v kateri ima izgovorjeno sobico, kjer spi, kadar ga obišče. »Od srca sem hvaležna njegovim krušnim staršem, da so ga tako lepo vzgojili. Pa da vanj niso vsadili sovraštva do mene. Lahko bi ga! Mogoče naše vezi niso takšne, kot bi morale biti, če bi ga vse življenje imela ob sebi, vseeno pa sem hvaležna za vsak objem, ki ga dobim, ko se srečamo. Veliko hudega sem prestala … reševalo me je, ker nisem bila nikoli razvajena. Pogosto razmišljam, kaj bi se dogajalo z današnjo mladino, če bi se znašla v mojih čevljih. Bi sploh preživeli, ker so tako zelo razvajeni?« Hvaležna je sosedu Franciju in njegovi družini, da zgledno skrbijo zanjo. Sin je predaleč stran pa tudi ne bi bilo spodobno, da bi mu bila v breme. Še zmeraj rada pokramlja, hvaležna pa mi je bila, da se ob njeni zgodbi nisem križala.

»Nekateri bi to počeli!« se je zasmejala.

(Konec)