Vse proslave

Namen proslave v Postojni ni bil v tem, da se poklonimo vsem tistim Primorcem, ki so trpeli in umirali pod italijanskim fašističnim škornjem, proslava je bila organizirana z namenom, da se nadaljuje in poveličuje zlagana zgodovina komunistične partije. Prav po zaslugi komunistov s Kardeljem na čelu smo Slovenci za vedno izgubili del Primorske do reke Mirne. Primorci, ki so bili po koncu prve svetovne vojne kot vojni plen priključeni Italiji, so bili prisiljeni, da se borijo brez komunistične partije za svoj obstoj in preživetje. Največje breme so nosili izobraženci, od duhovnikov pa do vseh ostalih kulturnih delavcev in rodoljubov. Trn v peti italijanskih fašistov je bila organizacija TIGR, ki jo je v drugi svetovni vojni tudi preganjala in ubijala njene člane Komunistična partija Slovenije. Danes takšno sprenevedanje komunistov ali pa, če uporabim Prešernov verz: kako strašna slepota je človeka. Nikomur se ne zdi vredno in potrebno, da bi se zahvalil svojim prednikom, starim očetom in stricem, ki so v prvi svetovni vojni na reki Soči ter pobočjih Krna, Batognice, Rombona in Matajurja zaustavili italijansko armado. Kljub desetkratni premoči sovražnika so vzdržali, jih premagali ter podili daleč v notranjost Italije vse do reke Pijave. Namesto svojih junakov vsako leto slavimo pri Ruski kapelici pod Vršičem ruske vojne ujetnike. Še cesto so pred leti poimenovali po njih – Ruska cesta.

Moj stari oče Miha je bil v ruskem ujetništvu kot avstro-ogrski vojak. Skozi Karelijo so ujetniki gradili železniško progo proti pristanišču Murmansk ob Severnem ledenem morju. Neštetokrat mi je pripovedoval, kako so trpeli, ko so pozimi zmrzovali v polarnem mrazu, poleti pa so jih napadali komarji. Veliko jih je umrlo za posledicami skorbuta (pomanjkanje vitamina C), tifusa in drugih nalezljivih bolezni. Ob letošnjem obisku ruskega predsednika g. Putina pod Vršičem (Nemci pravijo v šali, da je Slovenija povabila največjega prijatelja pakta NATO) bi se spodobilo, da bi ga nekdo od naših vladarjev vprašal, kdaj namerava poimenovati železniško progo proti Murmansku v Slovensko.

Poleg omenjene proslave v Postojni in pod Vršičem bi rad omenil še eno proslavo, ki je bila 24. junija 2016, na državni praznik, na prostoru nekdanjega koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, kjer stoji spomenik braniteljem Ljubelja v vojni za Slovenijo. Zakaj so ga postavili, ne vem, morda zato, ker je ob agresiji jugovojska brez boja, brez enega samega strela zavzela mejni prehod Ljubelj, čeprav je bilo izdano povelje, da se lahko uporabi orožje. Kdorkoli je bil vojak in pozna ljubeljsko dolino, se bo strinjal z menoj, da bi lahko (če bi bila volja) ohranili mejni prehod s pehotnim orožjem. Slavnostni govornik na proslavi (ime znano) je pohvalil nekdanje nebranitelje Ljubelja rekoč, da je takrat zmagal razum. Če je bilo to dejanje nebraniteljev Ljubelja zmaga razuma ali izdaja domovine, bo povedala zgodovina.

Vprašujem vse vas, ki pošteno mislite: kaj bi bilo, če bi ob agresiji jugovojske namesto barikad skozi Ljubljano zmagal razum, kaj bi bilo, če bi namesto boja pri Trzinu zmagal razum, kaj bi bilo, če bi namesto upora v Pekrah zmagal razum, kaj bi bilo, če bi na Medvedjeku namesto boja zmagal razum, kaj bi bilo, če bi v Gornji Radgoni namesto boja zmagal razum in še in še bi lahko našteval.

Na koncu prispevka bi opozoril vse tiste, ki kjerkoli in kadarkoli mahajo na javnih mestih (tudi na državnih proslavah) z agresorsko zastavo z rdečo zvezdo v sredi, da je to kaznivo in se s tem dejanjem smatrajo za provokatorje in narodne izdajalce.

Država Slovenija ima svoje simbole, svoj grb in svojo zastavo, edino, in nobene druge. Nanjo moramo biti ponosni vsi državljani Republike Slovenije.

Jože Meglič - Tič