Retorte iz bohinjske livarne

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 13. september 2016 / 12:37

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici so v petek odprli razstavo z naslovom Plavž svete Heme, kot v ustnem izročilu domačinov velja ime za livarno železa, ki je v 17. stoletju delovala pri Nomenju v Bohinju. Od izdelovanja retort prek arheologove iznajdljivosti do legende o svetih Hemi.

Bohinjska Bistrica – Vemo, da je Bohinj znan po številnih naravnih lepotah, tako tistih, ki jih ponosno kaže obiskovalcem, kot tistih, ki jih sramežljivo skriva, in se je za njih uživanje treba nekoliko potruditi. Bohinjci tudi radi predstavijo svojo zgodovino, tako zadnjega stoletja kot tisto izpred tisočletja in več. Naj bo dolina ali visokogorje, Bohinj postaja prava zakladnica zgodovinskih znamenitosti. Ena izmed njih so zagotovo razvaline metalurškega obrata, ki ležijo vzhodno od Bohinjske Bistrice, ob potoku Plavžarica nasproti vasi Nomenj. Kraj je ustno izročilo nekdaj imenovalo 'pri sveti Hemi', razvaline pa še danes poznamo kot Plavž svete Heme. V nasprotju z ustnim izročilom zgodovinski viri pričajo, da gre za livarno železa iz 17. stoletja, ki je delovala le kratek čas, nato pa sta njen obstoj in lega zašla v pozabo.

V domačem Muzejskem društvu Žiga Zois so se dogovorili z Občino Bohinj, da se razvaline očistijo, sanirajo in predstavijo, da bodo spet zanimive za obiskovalce. V letošnji razstavni program pa so zgodovino nomenjske livarne uvrstili tudi v Gorenjskem muzeju. Avtorica razstave, arheologinja Veronika Pflaum, je tematiko livarne nekoliko razširila in jo tako naredila dodatno zanimivo. Na panojih je tako predstavljena kratka zgodovina livarne, avtorica nas seznani z njenimi povezavami z rudnikom živega srebra v Idriji, predstavi raziskave livarne v 20. stoletju, natančno so prikazane njene ostaline in njena nekdanja podoba ter domnevni način delovanja. Pojasni pa nam tudi, zakaj se je v ljudskem izročilu železarskega obrata prijelo ime 'pri sveti Hemi'.

Arheolog si je izmislil sveto Hemo

»Tri stvari so, ki so mi pri raziskovanju tematike železarskega obrata v Nomenju še posebno vzbudile zanimanje. Najprej že sama zgodba o nastanku livarne. Leta 1647 jo je dal zgraditi ljubljanski in dolgoletni deželni zdravnik za Kranjsko, dr. Konrad Widerholt/Wiederholdt von Widenhofen z namenom, da bo v njej predvsem ulival železne retorte za žganje živosrebrove rude in še nekatere izdelke iz železa. Zdravnik je s svojim pomočnikom namreč za idrijski rudnik izumil povsem nov način pridobivanja živega srebra s poševno destilacijo v litoželeznih retortah, ki sta si jih tudi sama zamislila. A retorte, izdelane v Nomenju, niso bile dovolj kvalitetne in so jih kasneje kupovali v Šentvidu na Koroškem,« razloži Pflaumova, ki kot drugo posebnost navaja raziskave let 1938, ko je razvaline izkopaval arheolog Walter Schmid in je izkopavanja dokumentiral tudi ljubiteljski fotograf Slavko Smolej, ki je kasneje v medijih objavil tudi članke o tem.

»Razvaline je izkopaval avgusta tistega leta in jih razglasil za ostaline plavža in gradiča svete Heme iz 11. stoletja, domnevno zato, da je od konservativne banske uprave lažje pridobil finančna sredstva za izkopavanja. Januarja tega leta je bila namreč Hema Krška uradno razglašena za svetnico. Že sam je kmalu to svojo opredelitev preklical,« o arheologovi 'iznajdljivosti' pove sogovornica in doda, da je Schmid najdbe bržkone odnesel s seboj v Gradec. So pa ostale fotografije s takratnih izkopavanj, ki jih hrani Gornjesavski muzej Jesenice. Leta 1972 so potekala tudi izkopavanja Tehničnega muzeja Železarne Jesenice, a pomembnejših najdb ni bilo. Zanimivo, da je leta 1938 pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Cvetkóva Cilka, ki se dogaja v Bohinju, prav tako omenil ustno izročilo o sv. Hemi v Bohinju, češ da je bila ona lastnica bohinjskih železarskih obratov v srednjem veku. Prav iz nomenjskega plavža naj bi izhajal lahkoživi kovač Avguštin, ki ga omenja. Seveda pa je zanimiv tudi celoten kompleks livarne s tremi objekti, katerih ostanki so vidni tudi še po več kot tristo petdesetih letih.

Na razstavi je tudi nekaj kosov, predvsem kovin v različnih fazah izdelave, iz zbirke Iva Janeza Cundriča. »Predstavljam del svoje zbirke, ki govori o sledeh železarstva v Bohinju, kar sem pred leti opisal tudi v knjigi Pozabljeno bohinjsko zlato. Obravnaval sem tudi železarski obrat v Nomenju, ki je na tej razstavi korektno in zanimiv predstavljen,« je med drugim povedal Cundrič, po stroki sicer metalurg, ki se že dolga leta ukvarja z železarsko zgodovino Bohinja in ima doma manjši zasebni muzej na to temo. Razstava bo na ogled vse v sredino novembra.