Sončen dan na Višarjah

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Izleti GG / nedelja, 11. september 2016 / 11:35

Na našem drugem izletu v Kanalsko dolino in na Višarje nas je spremljalo sonce. Prijeten izlet smo sklenili z obiskom Jasne v Kranjski Gori.

Na prvi avgustovski dan, ko smo prvič obiskali Kanalsko dolino in Višarje, so bili naši spremljevalci dež, veter in oblaki. Na zadnji avgustovski dan, ko smo znova krenili v te, deloma še slovenske kraje, pa smo doživeli sončen, topel dan prihajajoče jeseni. Družba je bila izvrstna, vodič Grega, šofer Uroš in jaz pa smo bili zadolženi, da je vse teklo tako, kot se za izlete Gorenjskega glasa spodobi.

Naša prva postaja za obvezno jutranjo kavo in medsebojno spoznavanje popotnikov je bila tokrat šele v Kanalski dolini, v nekdaj zelo slovenski Ovčji vasi/Valbruni, na domu Rudija Bartolotha, dolgoletnega predsednika Slovenskega kulturnega središča Planika, ki je svojemu počitniškemu penzionu dal pravo slovensko ime: Pri Kranjcu. Njegova pripoved je bila tudi tokrat izjemen prikaz zgodovine in sedanjosti Kanalske doline ter položaja Slovencev v njej.

Po vožnji skozi Ukve/Ugovizza, ki so eden večjih krajev v dolini s še slovensko govorico, nas je žičnica potegnila na najbolj priljubljeno goro v dolini in tudi med Slovenci, na Višarje. Opoldanska maša v Marijini baziliki je bila namenjena predvsem nam. V cerkvi se je kot naročen pojavil fant, ki je čudovito igral na orgle in pel, svoje smo dodali še mi, pred oltarjem pa so bili slovenski duhovniki: jezuit pater Peter Lah, Aleš Rupnik z Mosta na Soči in Stanko Celec iz Maribora. Izletniki so lahko segli v roke upokojenemu ljubljanskemu nadškofu Alojzu Uranu, za katerega so Višarje drugi dom. Za ta romarski kraj je bil ta dan tudi žalosten, saj je umrl dolgoletni žabniški župnik in skrbnik višarskega svetišča, beneški Slovenec Dionizij Matevžič. Poklonili smo se spominu nanj. Obisk Višarij ne sme miniti brez postanka v gostišču trbiškega Slovenca Jureta Prešerna. Brez glasbe in petja tudi tokrat ni šlo.

Naše potepanje se je po vrnitvi v dolino nagnilo v drugi del. Pred Trbižem smo se še zadnjič uzrli proti višarski cerkvi visoko nad dolino in se preko Fužin oziroma Bele Peči, kjer je bila do konca prve svetovne vojne meja med Koroško in Kranjsko, peljali do Kranjske Gore in že težko pričakovanega kosila v hotelu Bor. Kosilu je sledil še postanek ob idiličnem jezeru v Jasni, potem pa je sledila domov. Za nami je bil še en izvrsten izlet Gorenjskega glasa.