Draga starša

Spet se je začela šola. Rajši imam počitnice, tako kot vi dopust. Prav nič se ne veselim spet sedeti v šolskih klopeh. Če vama je prav ali ne, mene počitniško lenarjenje prav nič ni motilo. Lahko sem več spal, klepetal s prijatelji in tudi dolgočasenje ni bilo tako slabo, kot sta mi želela povedati vidva. Ja, ne grem z veseljem v šolo. Poslušam vaju in še bolj vajine starše, da je bilo včasih vse drugače. Niste imeli tega in onega ter veliko ste morali delati na polju. Če moreta, se potrudita in razumita, da jaz tega ne vem. Ne morem si predstavljati življenja brez telefona, interneta in televizije. Kako naj si predstavljam vaše življenje, če je celo država Jugoslavija razpadla in tako ne morem videti nečesa, česar ni več. Precej bolj kot to, kako sta vidva odraščala, me zanima Facebook, Google, nakupovanja, potovanja, prosti čas in neskončno druženje s prijatelji.

Saj vem, da ne morem drugega, kot da se uklonim in hodim v šolo. Najprej hvala, da sta mi kupila vse šolske potrebščine. Poškilil sem račune in moram priznati, da ne vem, kako bi bilo, če vidva ne bi bila dobra starša in mi vsega tega omogočila. Oprostita mi, ker vama večkrat ne povem, da sem vama hvaležen za veliko stvari. Večkrat mi je težko, ker ne morem biti z vama prijazen. Pravita, da sta bila tudi vidva mlada. Torej me gotovo razumeta. Pogosto vaju občudujem, da ohranjata mirno kri ob mojih izgredih.

Vem, da moram hoditi v šolo in da se moram učiti. Stalno mi ponavljata, da je to moja edina dolžnost izven hiše in da je to moja odgovornost. Čeprav sem že sit teh vajinih besed, mi večkrat pomagajo, da ugasnem ekrane in naredim nekaj za šolo. Prosim, da me v tem šolskem letu veliko spodbujata k dobremu delu. Ne kritizirajta me takoj, saj bom vse naredil. Če ne danes, pa naslednji teden. Tudi vidva sta bila mlada, kot pravita, in gotovo me razumeta. Še bolj pa vaju prosim, da me ne ponižujeta, ko ne bom dobival samo briljantnih ocen in priznanj. Sem samo zbegan najstnik, ki misli, da vse ve. Včasih se mi pa moja računica ne izide. Kadar mi zaradi neuspehov rečeta v jezi ali samo namigneta, da sem neumen, me to neizmerno boli. Ne bom vama priznal, da to boli. Ne bom vama pa tudi odpustil, če me bosta poniževala.

Jaz se bom potrudil, da bom pridobival novo znanje. Vsak dan poiščita kaj dobrega in me pohvalita. Vzemita si čas zame in me vprašajta, kako sem. In dajta mi vedeti, da sem v vajinih očeh vreden precej več kot ocene. Vajino mnenje o meni mi pomeni največ na tem svetu. Hočem ali nočem, vaju nato ubogam. Ne vem še, kako to deluje, vendar vajine besede, mnenja in predvsem dejanja so zame kot kompas. Včasih skrenem s poti, vendar se vrnem. Želim vama povedati, da imata veliko moč. Vzemita si čas zame in za sestrico. Vajin sin