Ponujali so mu žensko

Radovljičan Rožle Bregar se je pred kratkim vrnil iz Mongolije, na ranču Mrcina pa predstavil foto zgodbo dokumentarca, ki so ga snemali na Grenlandiji.

Na ranču Mrcina v Studoru v Bohinju je Rožle prisotnim predstavil zgodbo o lovcih z vzhodne Grenlandije, zgodbo o zadnji generaciji inuitskih lovcev. Potopis je izkušnja filmske ekipe, ki je tam preživela tako poletje kot zimo. Rožle je prisotne tako popeljal skozi inuitsko pripoved in zakulisje snemanja dokumentarnega filma pokojnega režiserja Jureta Breceljnika Zadnji ledeni lovci.

Danes se Rožle pod projekte podpisuje kot režiser fotografije, pri dokumentarcu o inuitskih lovcih pa se je usoda žalostno poigrala in v roke je prijel tudi režisersko palico. »Pred dvema letoma sva se na Grenlandijo z Juretom odpravila prvič. Sam je precej delal foto ture po Islandiji, kjer je slišal za zgodbo o Inuitih na vzhodni Grenlandiji in začel razmišljati o dokumentarcu. Štirinajst dni sva raziskovala, potem smo se prijavili na razpis, dobili sredstva in najprej smo se odpravili v Bruselj. Grenlandija namreč spada pod Dansko, ki pa jo zelo omejuje z zakoni in v lovu, tako da smo se odločili, da posnamemo še drugo plat zgodbe, ki se nanaša na politiko in zakone. Takrat smo nenadoma izgubili režiserja. To se je zgodilo mesec dni pred glavnim odhodom na Grenlandijo. Razmišljali smo, kaj naj storimo. Ali naj dobimo novega režiserja? In koga, saj v Sloveniji ni veliko režiserjev, ki bi se tega sploh lotili, pa tudi ni enostavno. Naj prestavimo vse skupaj na drugo leto, da se stvari malce umirijo, ker smo bili še vsi malce pod vtisom Juretove smrti? A na koncu je padla odločitev, da zadevo speljemo sami. Na papirju sem prevzel režijo jaz, celoten projekt pa je bil od tam naprej zastavljen zelo timsko.« Dokumentarec Zadnji ledeni lovci je sedaj v montaži, luč sveta naj bi ugledal drugo leto spomladi.

Rožle je po Grenlandiji nadaljeval svoje delovno popotovanje, tokrat pa se je ravno vrnil iz Mongolije, kjer so si fantje ogledali in raziskali področje za še en dokumentarni film.

»Tokrat nas zanimajo nomadi, ljudstvo Tsaatani, ki živijo čisto zraven Rusije, na severu Mongolije. So edini na svetu, ki imajo udomačene jelene in se sedemkrat na leto selijo, ker se prilagajajo jelenom.«

Rožle je v bistvu snemal, še preden je fotografiral – že v osnovni šoli. Ljubezen do kamere se skozi leta le še stopnjuje. Zadnji dve leti se največ posveča dokumentarcem. Njegovo delo je način življenja, in kljub temu da je kar stresno, tudi fizično lahko naporno, lokacije pa vse prej kot udobne, v njem uživa. S smrtjo se je spogledoval dvakrat, a ne med snemanjem. »Oče živi na Japonskem že 25 let in je tam gorski vodnik. Velikokrat ga obiščem. Leta 2008 je imel 50 let. Marca je imel rojstni dan, šli smo v hribe za teden dni in me je pač zasul plaz. Fotografiral sem sredi strmega brega, ko je nad menoj neki smučar 'porezal flanko' in v sekundi me je zasulo. Nosilo me je 150 metrov, k sreči pa so me rešili v desetih, petnajstih minutah.«

Zanimalo nas je še nekaj, in sicer: ko se takole odpravi na drugi konec sveta, med nam manj znana ljudstva, se mu je že kdaj zgodilo, da so ga želeli poročiti. Vprašanja ni ravno pričakoval, so se pa zato njegova usta razpotegnila v širok nasmeh, saj se mu je to res zgodilo. »Ravno na Grenlandiji,« pove. Spremljali so življenje dveh inuitskih lovcev, živeli v njunem okolju, in ko ti ponudijo ženo ali hčer, je situacija neprijetno nerodna. »Na srečo nihče od njih ni znal ne dansko ne angleško, čeprav jih veliko govori dansko. Tako se iz tovrstne zagate rešuješ s pogovarjanjem z rokami in risanjem sličic,« razloži Rožle, ki ga tovrstna ponudba ni zanimala. In tudi če je kaj razumel, pač ni razumel.