Lončarstvo – rokodelska obrt, ki izumira?

Franc Kremžar z Gmajnice pri Komendi je eden redkih pri nas, ki se še ukvarja z lončarstvom kot tradicionalno obrtjo. »To je od boga poslan material, ki je premalo cenjen,« pravi o glini, ki jo za svoje delo sam izkoplje na nahajališčih v okolici Komende.

Franc Kremžar je mojster svoje obrti, ki je znan in cenjen daleč naokoli. Poklic lončarja mu je bil položen v zibko, saj prihaja iz lončarske družine. Kljub temu da je danes v pokoju in delo opravlja kot dopolnilno dejavnost, ga ob obisku najdemo v domači delavnici za vretenom.

Vse življenje predan lončarstvu

»Če si z dušo in srcem zraven, potem je takšno obrt težko opustiti. Če bi mi kdo prepovedal opravljati to rokodelsko obrt, bi to zame pomenilo najhujše kršenje pravic,« resno pove Kremžar, medtem ko pod njegovimi rokami ena za drugo nastajajo posode, ki se po videzu skoraj ne razlikujejo med seboj. »Precej ljudi dela z glino, a malo jih je, ki bi znali narediti nekaj sto enakih kosov. To pogrešam. Danes ni več tradicionalnih oblik, pravega pristopa do izdelka.«

To vsekakor ne drži za Kremžarja, ki še vedno izdeluje in prodaja tradicionalne lončene posode. V njegovi delavnici tako še vedno nastajajo ročno izdelane potičnice, pekači, sklede in krožniki, skodelice in majolike. »Vsakemu izdelku moram vdihniti dušo. Nerazpoložen ne morem delati. Tudi če si naredil že na tisoče izdelkov, naslednjega ne moreš, če nisi prave volje in s srcem pri stvari.«

Franc Kremžar je prvo znanje o lončarstvu dobil že v rani mladosti. Lončarstvo je v njegovi družini prisotno že več generacij, tako da je bila ta obrt za Franca edina logična izbira. Sprva ga je učil njegov oče, nato je kot mlad vajenec delal v lončarski zadrugi, preden je odšel na svoje in kot samostojni podjetnik delal skoraj tri desetletja in pol.

V Komendi in okoliških vaseh je svoj čas delovalo precej lončarjev, saj so tu okoli bogata nahajališča zelo kvalitetne gline, ki jo še danes koplje Kremžar. »Glina je zapis zemlje, to je od boga poslan material, ki je premalo cenjen. V Komendi so izredno kvalitetna nahajališča sive in rjave gline, iz katerih dobim kompaktno in kvalitetno snov za delo,« pravi Kremžar, ki je v desetletjih dela komendsko glino spoznal do obisti in z drugo vrsto gline ne bi mogel delati. »Glina mora leto ali več odležati na deponiji in zoreti. Sušiti jo mora sonce in prati dež. Starejša kot je, bolj je kvalitetna.«

Obrtniki se borijo za preživetje

Tradicija lončarstva in znanje, ki se je stoletja oblikovalo in prehajalo iz roda v rod, sta vse bolj ogrožena, saj naslednikov, ki bi ohranjali to lepo obrt, ni. Kot meni lončarski mojster z Gmajnice, vzrok ni toliko v nezainteresiranosti mladih kot v dejstvu, da manjka ustrezen prenos znanja obrtnikov na mlajše generacije. »Obrtniki se morajo danes boriti za preživetje in si vajenca ne morejo privoščiti, saj ga ne morejo plačati. Če je državi kaj do tega, da se tradicija ohrani, bo morala pomagati ravno pri tem, da bodo mojstri lahko prenašali znanje na vajence,« je zaskrbljen Franc Kremžar, ki se skupaj s Sekcijo za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije trudi za to, da bi se stanje na tem področju izboljšalo.

A kljub težavam Kremžar verjame, da lončarstvo lahko preživi tudi v času, ko ročno izdelana posoda težko konkurira poceni izdelkom na policah supermarketov. »Ljudje se vračajo nazaj k naravi. Vse več ljudi zna ceniti ročno delo. Mnogi, ki pridejo k meni, zavračajo plastične posode in ceneno kitajsko robo. Veliko izobraženih strank zna ceniti lončevino in se zaveda tudi vrednosti ročne izdelave.«

Ravno kupci, ki znajo ceniti tradicijo in znanje in jim za ročno izdelano lončenino ni težko plačati kakšnega evra več, lahko bistveno prispevajo k ohranitvi tega lepega poklica.