Stoletnik iz Pirnič

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Razvedrilo / torek, 9. avgust 2016 / 10:13

Sto let je praznoval Ludvik Stanič. Dočakati sto let je bil njegov cilj. In sedaj ga je podaljšal še za deset let. »Vedno je bil optimist,« pravijo njegovi najbližji.

Spodnje Pirniče – V ponedeljek, 1. avgusta, je stoti rojstni dan v krogu domačih in sovaščanov praznoval Ludvik Stanič iz Spodnjih Pirnič. Čestitat mu je prišel tudi medvoški župan Nejc Smole.

»Njegova želja, cilj je bil dočakati sto let. Pred kratkim me je vprašal, koliko dni mu še manjka. Ko sem mu odgovoril, je dejal, da bo cilj sedaj podaljšal do stodesetega leta. Vedno je bil optimist,« je povedal sin Marjan Stanič, pri katerem Ludvik preživlja visoko starost. Kot je dejal, je sicer zdrav in ne jemlje nobenih zdravil, le od padca pred tremi leti, ko si je zlomil stegnenico in kolk, je slabo pokreten. »Pri devetdesetih je bil še tako v kondiciji, da je celo streho prekrival. Do pred dvema letoma je gledal šport, politiko, sedaj pa po cele dneve bere. Zanima ga vse in na tekočem je tudi z aktualnim dogajanjem,« pravi Marjan, ki je slovenski javnosti znan tudi kot poslanec v državnem zboru v letih od 1992 do 1996. Politično aktiven je bil tudi njegov oče, ki je bil med soustanovitelji Socialdemokratske zveze Slovenije. Ludvik Stanič se je rodil 1. avgusta 1916 v Ljubljani. Rodbina izhaja iz Kanala ob Soči. Njegov oče je bil železničar in tako so se preselili v Ljubljano. Oženil se je v Pirniče. Ludvik je bil eden izmed osmih otrok in je edini še živeči. Pri petnajstih je šel na vojaško akademijo v Beograd in potem do začetka druge svetovne vojne kot mlad oficir služil v škofjeloški vojašnici. Zaradi političnih razlogov je nato emigriral v Italijo, kjer je bil interniran na enem izmed otokov. Tam je bil z nekdanjim italijanskim predsednikom Sandrom Pertinijem. Vrnjen je bil v nemško vojsko, med katero je v Avstriji spoznal Marianne, s katero sta se poročila. Leta 1943 se jima je rodil prvorojenec Herman, ki prav tako živi v Spodnjih Pirničah. Ludvik in Marianne sta se v Pirniče preselila leta 1947. Dve leti kasneje se jima je rodil še sin Marjan. Po vrnitvi v Slovenijo se je prešolal in bil najprej prometnik pri železnici, zadnjih dvajset let pred upokojitvijo pa je bil delovodja v gradbenem podjetju.

Leta v pokoju je preživljal na Bizeljskem, kjer je imel zidanico in vinograd. Pri devetdesetih se je vrnil v Pirniče.