Triglavskega ledenika le še za vzorec

Letos mineva sedem desetletij od prvih uradnih meritev Triglavskega ledenika, ki danes meri le še eno tristotino volumna, ki so mu ga namerili tik po drugi svetovni vojni. »Naše delo je vedno intenzivnejše, ledenik pa vedno manjši,« pravijo strokovnjaki, ki so ta teden o Triglavskem ledeniku, ki mu napovedujejo še desetletje ali dve, odprli razstavo v prostorih Agencije RS za okolje.

Razstava z naslovom Zeleni plaz – včeraj, danes, jutri je delo sodelavcev Geografskega inštituta Antona Melika, Geodetskega inštituta Slovenije in Slovenskega planinskega muzeja, za imenom v naslovu pa se skriva prva omemba ledenika iz leta 1778.

Ledenik, ki danes to ni več

Triglavski ledenik, ki s svojim zgornjim robom leži na nadmorski višini 2500 metrov, pozornost obiskovalcev gora in različnih strokovnjakov privablja že zelo dolgo. Posebno veliko pisnih in slikovnih virov sega v 19. stoletje, ko je Triglavski ledenik oz. Zeleni sneg svoje mesto dobil tudi na takratnih avstrijskih topografskih zemljevidih. Tako so strokovnjaki lahko tudi izmerili njegovo površino, ki je bila sredi 19. stoletja štirideset hektarov. Podatki o tej naravni znamenitosti pa so se začeli sistematično zbirati po drugi svetovni vojni, ko je takratna vlada ustanovila Zemljepisni muzej, najstarejšo enoto današnjega Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, katerega sodelavci meritve opravljajo še danes. Raziskovanje Triglavskega ledenika je najstarejši stalni slovenski raziskovalni projekt pri nas sploh.

Na začetku meritev (uradno so jih začeli izvajati 5. septembra 1946), je bila površina Triglavskega ledenika 14,4 hektara, do danes pa se je skrčil na vsega nekaj več kot poldrugi hektar, ali – kot hudomušno opiše eden od avtorjev razstave in monografije, ki je izšla pred dvema letoma, Miha Pavšek – za dobro nogometno igrišče. Zdaj ledenik tudi nima več ledeniških značilnosti, saj na njem denimo ni več ledeniških razpok, prav tako zaradi ujetosti ledenika v konkavni del območja ni več zaznati premikanja ledu. O ledeniku zato danes govorimo le še zaradi njegove preteklosti, v kateri je nedvomno še imel vse temeljne značilnosti alpskih ledenikov.

Nekdaj z merilnimi točkami, danes z georadarji

Prve meritve na ledeniku so bile zelo preproste, saj so si pomagali z merilnimi točkami in trakovi, metode pa so se z leti nato precej spreminjale, prav tako rezultati meritev.

»Obdobje meritev lahko z vidika kolebanja ledenika kronološko razdelimo na štiri dele. Prva leta do leta 1964 je zaznamovalo krčenje ledenika. V tem času se je površina ledenika zmanjšala za tretjino. To je bilo razdobje klasičnih meritev s pomočjo merilnih točk na obodu ledenika. Leta 1952 je bil ledenik prvič geodetsko izmerjen. Na podlagi teh meritev smo lahko izračunali tudi prostornino ledenika. Drugo obdobje od leta 1965 do leta 1982 je zaznamovala stagnacija v krčenju ledenika. V večini let je ledenik tudi ob koncu talilne dobe prekrival sneg. Nadpovprečna količina snega je bila še zlasti značilna v drugi polovici sedemdesetih let. Tretje razdobje med letoma 1983 in 2003 je zaznamoval najhitrejši umik ledenika. V tem času ni šlo le za krčenje ledenika, ampak za njegov razpad. Po vročem poletju leta 2003 je tako ledenik meril le še 0,7 hektara, kar je le še petnajstina površine iz leta 1983. V devetdesetih letih 20. stoletja smo posodobili meritve. Leta 1995 smo ledenik po 43 letih spet geodetsko izmerili s teodolitom, leta 1999 pa smo začeli z rednimi fotogrametričnimi meritvami. Tega leta smo prvič izmerili debelino ledu z georadarjem, po ponovljenih meritvah leta 2000 pa smo pridobili podatke o morfologiji ledenikove podlage, kar nam je omogočilo izračun prostornine ledenika. Ta se je med letoma 1952 in 2033 zmanjšala za približno stokrat. V zadnjem obdobju po letu 2003 se je krčenje ledenika upočasnilo, po letu 2014 pa spet pospešilo. Naše delo je vedno intenzivnejše, ledenik pa je vedno manjši. Ostala ga je namreč le še ena tristotina. Gre za povsem naravni proces in prav je, da ga tako tudi razumemo,« pravita Matej Gabrovec in Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika, in dodajata, da je ledenik od leta 2011 v živo mogoče opazovati tudi prek spletne kamere. Če se bodo sedanje vremenske razmere nadaljevale, Triglavskemu ledeniku napovedujejo le še desetletje ali dve, najverjetneje smo ena zadnjih generacij, ki ledenik še lahko opazuje.

Neposredni dokaz podnebnih sprememb

Delavci geografskega inštituta vseskozi tesno sodelujejo tudi z vremenoslovci in strokovnjaki Arsa. Tudi meteorologi imajo na Kredarici svojo stalno postojanko že 62 let.

»Krčenje Triglavskega ledenika ne dopušča nobenega dvoma več, da gre za velike podnebne spremembe, zanimivo pa je, da se je stroka preučevanja ledenikov lotila mnogo pred tem, ko se je v javnosti začelo na veliko govoriti o podnebnih spremembah. To je dokaz, da je še kako prav, da smo vseskozi znanstveno radovedni. V zadnjih štiridesetih letih se je temperatura zraka na Triglavskem ledeniku v talilni dobi dvignila za 1,7 stopinje Celzija, daleč najtoplejša sezona pa je bila leta 2013. V zadnjih petdesetih letih je med padavinami zaznati tudi vedno več dežja, veča pa se tudi število ur s sončnim obsevanjem, kar led le še bolj topi,« je nekaj meteoroloških dejstev na odprtju razstave podal Klemen Bergant, direktor Urada za meteorologijo na Arsu.

Razstava potuje po Sloveniji

Razstavo Zeleni plaz – včeraj, danes, jutri sestavlja enajst panojev, na katerih je opisanih pet tematskih sklopov – značilnosti območja, kjer je ledenik, zgodovinski viri pred začetkom meritev leta 1946, same izmere in tehnike meritev ter pregled kolebanja ledenika. Razstava sicer ni nova. Sredi aprila so jo na ogled postavili že v Slovenskem planinskem muzeju, v prihodnjih mesecih pa si jo bo mogoče ogledati tudi drugod, predvsem po večjih krajih Triglavskega narodnega parka.